Maribor bo končno dobil začasne namestitve, kjer bodo lahko za krajši čas poskrbeli za tiste starejše, ki začasno, na primer zaradi operacije, potrebujejo takšno pomoč, hkrati pa bo to tudi omogočilo svojcem, ki dan in noč skrbijo za svojega bližnjega, da si za kak dan ali teden oddahnejo. Skrb za starejšega sorodnika je neprekinjena skrb, to ni delo za osem ur, to je polna zaposlitev za 24 ur in ves čas pod psihološkim bremenom. Odklop je nujen za kakovostno oskrbo svojca.
Začasne namestitve so varna rešitev, saj se oskrbovalci zavedajo, da bo za njihovega svojca dobro poskrbljeno. Ti namreč samostojnega življenja doma več ne zmorejo. In potem se bodo skrbniki z oddiha vrnili spočiti, fizično in psihično pripravljeni na ponovno skrb. Ti posamezniki prevzemajo veliko breme na svoja pleča, in to brez pomoči države. Pa čeprav je namen zakona o dolgotrajni oskrbi tudi, da bi bili starejši čim dlje doma, v poznanem okolju. Namen! Ker četudi bo domovom uspelo zagotoviti prostor in tega tudi finančno pokriti, ostaja bistvena težava - pomanjkanje zaposlenih v domovih, ki bodo skrbeli za starejše. Teh pa ne bo, dokler ne bodo plače boljše, te pogosto le z dodatkom dosežejo minimalno plačo. Tujci, na katere se pogosto stavi, bodo tudi raje odšli na bolje plačani sever. Tudi zato je ta rešitev v dobro države in sistema, da za starejšega sorodnika čim dalj časa poskrbijo svojci doma. Pritisk na institucionalno varstvo bi bil tako manjši.
In kako je skrb videti v praksi? Primer 95-letne gibalno ovirane stare gospe z vsemi tegobami, ki pritičejo starosti. Za njo skrbita sin in snaha, ki sta tudi že v zrelih letih. Kaj jima pri tem pomaga sistem, država? Ko si je gospa zaradi padca pred tremi meseci poškodovala nogo, je rano prihajala oskrbovat skrbna in prizadevna patronažna sestra Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca. Vztrajala je in iskala z zdravnico najboljše rešitve za celjenje. Patronažna služba je prevečkrat spregledana, a še edina ohranja strokovni stik s terenom.
Pomoč na domu ima gospa urejeno enkrat na teden. Da lahko skrbnika opravita v miru kak nakup. Seveda se takšna pomoč plača. Letos sta prvič uporabila začasno namestitev. Dva tedna, da bosta zmogla preostalih 50 tednov. Ker je v Mariboru ni, sta prosto posteljo dobila v Radencih. Daleč, a s hvaležnostjo sta sprejela to rešitev, ki je konkreten finančni zalogaj za skrbnika. Ob vsem tem ugotavljata, da ima javni sektor zaposlenih veliko srčnih, marljivih in požrtvovalnih ljudi, ki ponekod krpajo sistemski manko.
Da bi gospe lahko pripadal dodatek za pomoč in postrežbo, so izvedeli slučajno. Koliko je v sistemu izgubljenih, ki so še v bistveno slabšem stanju, bivanjskem in zdravstvenem? Zakaj se v današnji dobi digitalizacije sistemsko ne pregleda evidenc starejših, preverja v kakšnem stanju živijo, ponudi pomoč z že obstoječimi in vzpostavljenimi viri pomoči? Pač, ceneje je, če državi kakšnega evra ni treba izplačati.
Ko je potrebovala pregled pri osebni zdravnici, je ta povedala, da obiskov na domu ne opravlja od covida dalje in da ne more napisati nenujnega prevoza za pregled pri njej. Do bolnišnice bi ga lahko. Kako pa naj starejši pride do osebnega zdravnika? Obiski so v domeni izbranega zdravnika, a so med njimi velike razlike, kakor se vsak sam organizira, in nekateri jih v Mariboru res ne opravljajo.
Lukenj, šumov v komunikaciji, neinformiranosti, skozi katere izpade zdravstvena in socialna pomoč za starejše, je v sistemu enostavno preveč. O njih je nedavno pisala tudi Sabina Vrhnjak v Večerovi sobotni prilogi o tem, “ne da se”, “mi tega ne delamo”, “vi ste prvi, ki to sprašujete”, in “obrnite se na …” Sistem je kot redko cedilo, ki le tu in tam koga ujame, predvsem zaradi prizadevnih svojcev in ponekod srčnih zaposlenih.