Za mariborskimi mestnimi svetniki je dobra polovica mandata, ki doslej, čeprav županu Saši Arsenoviču po drugem ustoličenju ni uspelo sestaviti koalicije, poteka brez večjih pretresov. Ne glede na kritike z več strani, predvsem glede samovolje in neupoštevanja drugih mnenj, Arsenovič z nekaj več vloženega truda in krmarjenja med različnimi interesi na koncu svojo politiko vendarle izvaja precej premočrtno. Pri tem mu ne gre na roko le, da na lokalni ravni nobena od strank v opoziciji običajno ne želi blokirati projektov, saj se ti ne nazadnje izvajajo za občane, ampak tudi dejstvo, da sta največji opozicijski stranki v mestnem svetu Gibanje Svoboda in SDS, ki tudi takrat, ko razmišljata podobno, v javnosti nikakor ne želita ustvariti vtisa o kakršnemkoli sodelovanju ali paktiranju.
Zanimivo je, da sta prav ti dve stranki v dveh letih doživeli tudi največ sprememb. Če so pri Svobodi kot novi stranki kadrovske zamenjave bile pričakovane, pa je pri SDS, ki velja za stabilno stranko, to vseeno presenečenje. Še posebno, ker današnjo SDS po združitvi z NLS v bistvu predstavljajo le še kadri nekdanjega župana Franca Kanglerja, kar trije od štirih, ki so bili leta 2022 izvoljeni na listi SDS, pa so zdaj med samostojnimi svetniki. Ne glede na to je SDS pričakovano monolitna in poenotena v stališčih, čeprav se včasih zdi, kot da bolj kot proti Arsenoviču nastopa proti Svobodi, kar pa z optike državne politike ne preseneča. Ne le Arsenoviču, ki bi s koalicijo lažje vladal, s tega vidika bi tudi SDS bolj ustrezalo, če bi bila Svoboda del koalicije, njihova kritika konkurentov za državni naslov bi bila namreč v tem primeru precej bolj na mestu.
Lokalni odbori strank so le še priveski central
Medtem v Svobodi posamezniki še zmeraj pogosto izstopajo ne le s stranko neusklajenimi, ampak pogosto tudi diametralno nasprotnimi stališči. Ob tem bi pričakovali tudi, da bodo v stranki našli zamenjavo za Vojka Flisa. Res je, da mu kot direktorju UKC za mestno politiko ne ostaja prav veliko časa, kot je očitno tudi, da ga ta po porazu na županskih volitvah, kjer se ni uspel prebiti niti v drugi krog, ne zanima več. Je pa res, da si Svoboda z enajstimi svetniki lahko privošči tudi absentizem nekaterih svojih članov, medtem ko bi za manjše stranke in liste na dolgi rok to predstavljalo konec. Zato ne preseneča, da so med svetniki z največ svetniškimi vprašanji in pobudami v glavnem predstavniki teh, saj je ta inštrument lepa priložnost, da so v javnosti bolj vidni.
Prav nevidnost strank in list med mandatom je še ena opazna značilnost v primerjavi s preteklostjo. Včasih je bilo predstavljanje stališč do aktualnih mestnih tem tudi izven mestnega sveta - na okroglih mizah, panelih, novinarskih konferencah... - za lokalne odbore strank imperativ, danes pa se zdi, da so le še priveski central. Kar je, če se odloči za kandidaturo, seveda zmeraj voda na mlin aktualnega župana. Dobrega županskega kandidata namreč v dveh ali treh mesecih, kolikor si stranke običajno vzamejo za svojo promocijo pred lokalnimi volitvami, ni mogoče narediti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
