Bodisi na Planico, ki je sicer imela vedno čisto malo tudi okus po kartonski embalaži, pa na Lučko, kornet in žogico, ter seveda na sladoled iz avtomata pri Plavi 9 v Gosposki ulici, umetelno zavitim v kornet, z okusom čokolade, vanilje ali mešano, ki ga je poleti za tretjino vedno steklo po roki.
Studenčani srednjih let se zagotovo spomnijo sladoleda ob železniškem prehodu pri "štreki". Tam je bil poleg modrega pločevinastega kioska s časopisi in cigareti še en popolnoma enak, v katerem so prodajali sladoled. V dveh kovinskih posodah, ki sta bili vstavljeni v mizo, prevlečeno z zelenim ultrapasom, pokritima s pokrovkama s črnim okroglim držajem, je imel sladoledar v belem plašču in z belo okroglo čepico dve vrsti sladoleda. Vaniljo in čokolado, včasih namesto vanilje (pre)kislo limono. Iz vrča z vodo je vzel majhno zajemalko za sladoled, z njo nekajkrat "zaškljocal", zvok je nekoliko spominjal na zvok frizerskih škarij, nato pa zajel sladoled izbranega okusa. Še preden ga je dal v kornet, pa je z zajemalko potegnil po robu posode, tako da so lačni sladoleda v tisti ubogi kornet dobili le pol kepice. Podobno tehniko je na Trgu revolucije uporabljal tudi Ferit Fejza.
Ime Lastovka nosijo danes tri mariborske sladoledarnice, v bistvu gre za sicer majhno, sladoledno franšizo družine Demiri. A tista prva, ki je verjetno prinesla v mesto tudi nekaj sladoledne pomladi, je bila na vogalu Smetanove in Strossmayerjeve. Skoraj na istem mestu Lastovko najdemo še zmeraj, le nekaj metrov naprej po Smetanovi se je preselila in pred njo je zmeraj vrsta. Zdaj je v novem, velikem kiosku, (pra)začetek prve Lastovke pa je bil v popularnem rdečem kiosku K67.
V začetku osemdesetih je bila ta priljubljena predvsem pri mulah in mulcih nižje stopnje OŠ Prežihovega Voranca, ki je bila takrat na bližnji Miklošičevi ulici. Stopili so na stopničko, saj drugače čez pult niso videli, vsuli nanj prgišče kovancev in prosili, če lahko dobijo za dinar sladoleda – običajna porcija je takrat stala dva. Seveda so ga dobili, pa ne za en dinar, tudi ne za dva, tista kep(ic)a je bila vredna tri ali več, okus pa je seveda bil neprecenljiv.
