Ta eden največjih oblikovalskih dosežkov v nekdanji državi je našel mesto celo v znameniti newyorški MoMi. A mulam in mulcem, ki s(m)o odraščali v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, pomeni ta hladna, tehnična oznaka K67 mnogo več od navdušenja nad inovativnostjo in znanjem ter kančkom ponosa nad naše gore dizajnerskimi listi - ti kioski predstavljajo košček otroštva in mladosti.
Bili so povsod in bilo jih je toliko, da jih pravzaprav nismo opazili, saj so bili del ulic in trgov, parkov in športnih igrišč. Šele ko so jih pričeli odstranjevati in so odhajali na smetišče (zgodovine), smo ugotovili, da so bili, in smo jih pričeli pogrešati. Rdeči, modri, rjavo rumeni in, sicer v Mariboru sila redki, zeleni, v njih pa skoraj vse, kar je poželelo otroško in kasneje najstniško srce. Prepričan sem, da je marsikdo v teh kioskih pustil dobršen del žepnine. K67 so po svetu prodajali pod sloganom Ena rešitev za vse probleme, nam pa je bil ena rešitev za vse želje.
Verjetno so bile prva stvar, ki smo jo kupili v teh kioskih, samolepljive sličice. Tri v pisani vrečki, ki smo jo polni pričakovanja odprli in nato v albume lepili Beckenbauerje, Cruyffe, Đajiće, Šurjake, Bruce Leeje, Sandokane in Mariane. Približno v istem času smo odkrili stripe in lačno požirali pustolovščine, ki so jih doživljali Blek Stena, Zagor, Čiko, Komandant Mark, Kapetan Miki, Frenki Beleven, Blaf in Žalostna Sova, Smuk in Salaso, Ani četiri pištolja, pa Talični Tom, Asterix in Obelix ter seveda nenadkriljivi Alan Ford.
V enih drugih, postavljenih ponavadi v bližini avtobusnih postaj ali šol, so imeli hotdog in pomfri, pa na drsališču vroč čaj v plastičnih lončkih, na katerih so se dale imenitno ogreti roke, eden je stal pri vhodu kopališča na Mariborskem otoku, poleti pa smo pred kioski stali v vrsti za kepico ali dve sladoleda. Kasneje, ko nas je že krepko razganjala puberteta, smo pasli oči na revijah z naslovnicami "zgoraj brez", marsikdo si je tam kupil škatlico cigaret, upajoč, da ga gospa v trafiki ne oceni za premladega, veliko pa nas je, rdečih lic, v takem kiosku kupilo prve kondome.
Potem so jih začele zamenjevati neke nove škatle, a še vendarle naletimo na kakšnega z obledelo barvo, preperelimi tesnili, razbitimi plastičnimi okni, skritega in pozabljenega na kakšnem parkirišču, vrtu, ob železniških tirih, na tovarniškem dvorišču ali odpadu, in ob pogledu nanj zaigra srce. Spet se spomnimo, kakšen okus je imel sladoled in ali je bil pomfri z gorčico ali majonezo, kako so izgledale nagice na naslovnicah Starta, Reporterja in Playboya, kdo vse je igral na svetovnem nogometnem prvenstvu leta 1978 v Argentini in kako je v Zmajevem gnezdu Bruce Lee sukal nunčake.
In takrat se tisti stari, zdelani in prepereli K67 spremeni v časovni stroj.
