Takrat namreč še ni bilo kolosalnih HD-zvočnoobjemajočih 3D-multipleksov ali kakršnekoli nazive jim nadenejo. V sedemdesetih in osemdesetih letih so bili v centu Maribora štirje kinematografi: Kino Union, Kino Gledališče, Kino Udarnik in Kino Partizan. Svoje dvorane so imeli tudi na Pobrežju, v Pekrah, na Studencih in še kje.
Kakor so bile različne dvorane, so bili različni tudi filmi v njih. Kino Union je imel trde lesene sedeže, pa tudi balkon, sosednje Kino Gledališče je bilo pravo nasprotje. Sedeži so bili prijetno mehki, spored pa je bi namenjen nekoliko zahtevnejši publiki. Dokaj podoben Unionu je bil Kino Udarnik na Grajskem trgu. Leseni sedeži in balkon, v to dvorano pa so radi zahajali predvsem vojaki. Filmi, ki so jih tem vrteli, so imeli večkrat namreč oznako Ogled filma mladini do 18. leta ni dovoljen, predvsem ko sta na platnih kraljevali Kelly Nichols v Strasteh in Sylvia Kristel kot Emanuelle. Tudi Kino Partizan je imel mehke sedeže in raznolik spored.
Seveda pa je bil prav tako pomemben tudi čas po predstavah. Predvsem, ko je šlo za ogled filma v mešanih dvojicah. Včasih smo zavili v Astorio na čebelji pik in gosti sok s smetano, kdaj tudi na pečene kostanje, še največkrat pa smo se postavili v vrsto, ki se je vila pred Slovensko 10 – v vrsto za pomfri. Tam ga je pekla in prodajala neumorna gospa Jandl, Kuka, in tisto se nam je zdel najboljši pomfri na svetu. Pa čeprav je bil škrnicelj vroč in se je takoj prepojil z oljem, krompirček preslan, majoneza ali gorčica je večkrat končala na naših oblačilih, pa vendarle ... eden za oba in z dvema zobotrebcema.
