Za vse to je maja letos ob krajevnem prazniku prejel tudi naziv častni krajan Peker, česar ni pričakoval. "Bil sem presenečen in počaščen, tudi zato, ker še nisem tako star," hudomušno doda 65-letnik. V priznanju vidi odgovornost, obenem ga jemlje kot zahvalo za vse dosedanje delo in je vesel, da je njegov trud opažen. "Je tudi spodbuda za naprej. Idej mi ne manjka, dela v kraju je dovolj. Če bo sodelovanje in razumevanje v ekipi, s katero delam, tako dobro še naprej, lahko v Pekrah še marsikaj naredimo," pravi aktivni in odločni staroselec, kot pravi zase.
Vztrajen kljub oviram
Po tem, da mu ne zmanjka idej, pobud in projektov, ki jih z vztrajnostjo izpelje, je dobro poznan. Priznava, da zanj velja tudi, da je včasih celo malo aroganten, trmast, glasen. "Kdor me pozna, ve, da moram dati stvari iz sebe, želim imeti čisto vest. Drugi me malo čudno gledajo, dokler se ne navadijo, a vsakemu povem, kar mu gre, v obraz. Teh lastnosti ne jemljem kot slabih, saj menim, da če želiš doseči velike stvari, potrebuješ tudi malo tega." Ob nobeni oviri ne vrže puške v koruzo in vsa leta se na vseh področjih trudi po svojih močeh, poudari.
Veliko idej dobi sam, nekaj navdiha je za aktivnosti dobil tudi drugod. "Ideja za spominski pohod Pekre in obletnico pekrskih dogodkov denimo, pohod smo prvič organizirali januarja leta 1992, se mi je porodila ob Spominskem pohodu ob žici, ki je vsako leto v Ljubljani. Letos smo pohod izvedli 29-ič, ker ga lani zaradi virusa ni bilo, a letos je bila že 30. obletnica pekrskih dogodkov. Lani smo namesto pohoda posadili tri vrtnice, ker so bili pač časi takšni, smo se prilagodili." Dva mandata je bil izvoljen tudi v svet Krajevne skupnosti Pekre, vrsto let je bil sekretar Združenja slovenskih častnikov Maribor, je tudi član upravnega odbora Občinske turistične zveze Maribor. Za svoj dolgoletni angažma pri vsem tem je v preteklosti prejel že vrsto priznanj. Med njimi pečat mesta Mestne občine Maribor leta 2011, zlati znak Območne turistične zveze (2012), naziv naj prostovoljec Turistične zveze Slovenije (2013), veliko plaketo KS Pekre (2016) in zlato plaketo Zveze slovenskih častnikov (2020).
V Pekrah je doma komedija
Partlič je tudi pobudnik in idejni vodja ter odgovoren, zavzet organizator Festivala komedije Pekre, ki je letos doživel že 17. ponovitev. "Blizu so Vurberk, Duplek in Ptuj - vsi imajo ali so imeli glasbene festivale. Preveč kopiranja nimam rad, zato sem prišel do ideje o festivalu komedije." Že pred tem so parkrat na leto organizirali predstave, komedije. "Nato smo prišli na idejo večdnevnega festivala. Ko smo imeli vse pripravljeno in idejo izdelano, smo ugotovili, da potrebujemo v ekipi še strokovnjaka. Gledališki igralec Rado Pavalec je na sodelovanje pristal, čeprav se prej nisva poznala. Ideja se mu je zdela dobra, a opozoril me je, da nimamo nastopajočih. Tako smo začeli iskati osem društev oziroma predstav za prvi festival. Naslednje leto jih je bilo že dvanajst, tri smo morali že odsloviti. Največ prijav je bilo leta 2019, kar 38. Letos jih je bilo prijavljenih 18." Prepričan je, da je poleg pekrskih dogodkov prav festival tisti, po katerem so Pekre prepoznane po vsej Sloveniji in tudi v zamejstvu. Čeprav časi niso rožnati in je bil letos obisk na tekmovalnih predstavah majhen, poudarja, da je treba vztrajati tudi, ko časi niso rožnati."
V turističnem društvu organizirajo še kopico drugih, manjših dogodkov za krajane. Ob vstopu Slovenije v EU 1. maja 2004 so posadili trto, iz pridelka vsako leto naredijo likerje. Poskrbeli so za postavitev dveh informativnih tabel v kraju, to načrtujejo še v Hrastju. Ob 30-letnici društva so pripravili tudi predstavitveni film o Pekrah, prizadevajo pa si tudi za oživitev dogajanja v cerkvi sv. Bolfenka na Bellevueju, ki sodi še pod Pekre. "Ob petkih in sobotah bi imeli manjše koncerte. Poleti bi bil to lahko razlog za pobeg iz vročega mesta. V cerkvi je tudi možnost za razstave," pojasni. Zataknilo se je pri lastništvu, saj je v lasti občine le tretjina cerkve. "Tako zdaj urejena in lepa cerkev na Pohorju stoji zaklenjena, kar je res škoda ob takšnem potencialu."
Radi bi predstavili tudi Pekre in zgodovino kraja skozi oči starih, "pravih" pekrskih domačinov. "Kraj, zgodovino in rast Peker bi radi predstavili s pričevanji ljudi, skozi zgodbe, ki so jim jih povedali starši in stari starši. Denimo o dogajanju pred 100 leti, s kakšnimi starimi slikami in zanimivimi podatki," razmišlja Partlič. Poudari tudi pomembnost in zavedanje, da društvo veliko projektov lahko izpelje zaradi sponzorskih oziroma donatorskih sredstev. "V vseh letih smo stkali tudi nova poznanstva in vezi. Velikokrat nas kam povabijo, pogostijo. Leta 2019 smo tako odšli na izlet v Ilirsko Bistrico, letos načrtujemo izlet v Črnomelj. To je tudi nagrada za ves trud naših aktivnih članov," doda.
Pogreša pripadnost krajanov
V kraju pogreša več odziva ljudi, prebivalcev. Danes so mnogi priseljenci že Pekrčani, pravi, a nimajo tukaj korenin, zato tudi ne čutijo pripadnosti, ne poznajo se med seboj. Žalosti ga, da so ljudje tako "zaspali". V 17 letih je bilo na predstavah festivala komedije zgolj kakšnih 20 odstotkov gledalcev iz Peker, ugotavlja in dodaja, da pogreša čase, ko so ljudje radi šli ven in se družili. Vesel pa je, da so zelo aktivni v Prostovoljnem gasilskem društvu Pekre, ki ima že 131-letno tradicijo. "Veliko stvari v Pekrah uspe prav zaradi njih, ker so vajeni društvenega dela, prostovoljstva."
Zase pravi, da je čistokrvni Pekrčan. Bil je še zadnja generacija, ki je obiskovala osnovno šolo v Pekrah, sicer zgolj prvi razred, nato so morali v Limbuš. Šolanje je nadaljeval na Srednji elektrotehnični šoli v Mariboru in vse življenje delal v svoji stroki. Zdaj je upokojen in včasih malo pogreša vsakdanji red, ki ga je imel, ko je hodil še v službo, doda. Sprostitev v prostem času najde v naravi: "Vinograd, lovstvo in gobarjenje. Ko imaš polno glavo vsega in potrebuješ odklop, je narava najboljša rešitev." Njegov drugi dom je Trenta, na katero ga vežejo lepi spomini iz otroštva, saj je tam preživljal poletja in počitnice. "Rad sem tudi planinaril, bil sem gorski vodič, a po poškodbi sem moral dati to malo na stran." Na Triglavu je bil že 35-krat, nazadnje, ko je bil star 60 let, a pravi, da se od njega še ni poslovil.
Vseh aktivnosti v društvu ne bi mogli izpeljati brez ekipe, poudari: "Velikokrat se jezim nanje, a so me v vseh teh letih že spoznali." Veliko mu pomeni tudi, da v društvu delata s partnerko Ilko Riedl. "Seveda imava kdaj nesporazume, a obenem je zelo pomembna opora. Da sva v istem društvu, nama omogoča tudi, da veliko časa preživiva skupaj in ustvarjava nove skupne spomine."
