Ob mizi, polni priznanj, ki jih je prejel ob krvodajalskih mejnikih, nas je na Jedlovniku v občini Kungota v začetku tedna gostil Milan Tovornik. Humanitarec že dobrih 43 let je dva tedna pred tem, 22. decembra, zadnjič daroval kri v prostorih Medicinske fakultete v Univerze v Mariboru, kamor so začasno preselili odvzeme. Pri svojih 65 letih se je tako ustavil pri zavidljivi številki 154 odvzemov. "153 rednih odvzemov in ena separacija!" dopolni, da bo številka natančna, saj je odvzem krvne plazme možen dvakrat na mesec. Pri teh letih je treba redno darovanje zaključiti, v poštev pride še kakšen odvzem na daljše časovno obdobje. Tako je decembra Tovornik svoje knjižice z zapisi datumov, ko je daroval kri, spravil v arhiv.
Zlata družina Slovenije
Prvič je kri daroval 22. novembra 1973, ko se je za to odločil skupaj s starejšim bratom. "Če takrat nisi prišel darovat zgodaj zjutraj, si lahko čakal do poznega popoldneva, saj je bilo takrat odvzemov tudi po 350 na dan, kar si danes težko predstavljamo," je pred časom dejal o prvem darovanja krvi. Pri stotih odvzemih leta 2005 se je vpisal med krvodajalske viteze.
Pri pogovoru sta bila prisotna tudi Milanova sinova, 22-letni Tilen in 19-letni David Tovornik, ki nadaljujeta družinsko tradicijo krvodajalstva. Tilen je kri prvič daroval nekaj dni po polnoletnosti in je zdaj pri dvanajstih odvzemih, David je na krvodajalski stol prvič sedel decembra 2019, ko je Milan dosegel številko 150, in od takrat še trikrat. Tovornikovi so bili leta 2013 proglašeni za zlato družino Slovenije. "Trenutno smo pri 607 odvzemih krvi. Trije bratje smo darovali več kot 100-krat, preminulemu bratu je do stotice zmanjkal le en odvzem, nečak je že pri 75 odvzemih, sestra je kri darovala 23-krat," družinsko statistiko ponosno predstavi Milan Tovornik.
"Me zanima, kako bo sedaj. Vedno je govoril, da se čudno počuti, če na tri mesece ne daruje krvi," nam je po očetovem zadnjem odvzemu krvi v šali dejal Milanov sin David. Tudi Milan sam je to zmeraj trdil, že pred leti je dejal, da je krvodajalstvo del njegovega življenja: "Ko redno daruješ na tri mesece, postane to del tvojega bioritma. Ko nekaj časa ne darujem, opazim razliko v počutju. Takrat vem, da je prišel čas, da moram spet darovati."
Krvodajalstvo je bilo del njegovega življenja tudi po drugi plati. Kar 19 let je bil predsednik odbora Rdečega križa in krvodajalcev na Teznem. Sedaj je vodja odbora Rdečega križa v Kungoti, kjer bo dejaven še naprej. Je tudi član civilne zaščite, prav tako njegova sinova. V teh dneh so aktivni pri razdeljevanju prehrambnih paketov za socialno šibke občane. A tudi to bil kmalu rad predal mlajšim, zato v dobrodelnost uvaja sinova.
Sicer pa se vseskozi trudi, da bi se krvodajalskih akcij udeležilo več ljudi. Zato si je zelo prizadeval za organizacijo krvodajalskih akcij v Zgornji Kungoti, kar je nekoč že bila praksa.
Je po vseh desetletjih v krvodajalstvu kritičen do odnosa države in odločevalcev do ljudi, ki z darovanjem te življenjsko pomembne tekočine pomagajo drugim? "Ne pričakujemo kakšnih ugodnosti ali zaslug, lahko pa bi bil odnos do krvodajalcev drugačen. Ko si enkrat 'odslužen' krvodajalec, pa bi lahko imel pri različnih institucijah vsaj nekaj spoštovanja. Morda bi s tem pridobili še kakšnega krvodajalca," meni Tovornik. Od nekdaj je zelo kritičen tudi do vodstvenih struktur humanitarnih organizacij: "Dogajalo se je in se še, da se na vrhu Rdečega križa obračajo ljudje, ki so zavozili svoje politične kariere." Ko je na enem od skupnih izletov krvodajalcev enemu od nekdanjih predsednikov Rdečega križa povedal, kar mu gre, so mu želeli ugasniti mikrofon, se spomni. "Ne vem, kako lahko imajo nekateri obraz stopiti pred ljudi, ki pomagajo drugim, sami pa k temu ne prispevajo. Da spomnim, nekdanji direktor ene od zavarovalnic je ostro nasprotoval ideji, da bi imeli krvodajalci z več kot 50 odvzemi nekaj ugodnosti pri zavarovanju. Ko je to funkcijo izgubil, pa je kmalu postal predsednik Rdečega križa, kar je bilo skregano z vsakršno logiko. Te zadeve te malenkost odvrnejo," še razlaga. Moti ga namreč, ko se nekateri razglašajo za humanitarce, a to pred nastopom funkcije sploh niso bili: "Človek, ki predstavlja ljudi, ki pomagajo drugim, bi moral biti eden izmed vseh in ne egoist, ki je humanitarec samo takrat, ko mu to koristi. Nihče ne sme humanitarnosti izrabljati za svojo reklamo. Tudi krvodajalci smo vsi enaki. Tisti, ki je daroval enkrat, in tisti, ki je daroval 150-krat."
Tudi mimo aktualne politike in razmer ne more v pogovoru. "Kdo je najprej stopil v ospredje, kdo je prvi pomagal in se izpostavil? Humanitarci! Rdeči križ, civilna zaščita, gasilci ... Potem so vsem tem želeli ukiniti donacije, nakar so obrnili besede, češ da nismo prav razumeli. In o tem odločajo ljudje in ekonomisti, ki so pred tem že zapravljali državne milijone."
Mariborčani se odzivajo
Zato pa ima za tiste, ki sodelujejo pri krvodajalskih akcijah, samo besede pohvale: "Ljudje, ki sodelujejo pri krvodajalskih akcijah, in zaposleni na transfuzijskem oddelku UKC Maribor so vedno pozitivni in dobro razpoloženi. Tisti, ki imajo morda slab dan, se takrat umaknejo in raje ne delajo. To so pravi profesionalci, ki so v svojem delu izkušeni." Med številnimi odvzemi so mu posebno ljubi tisti, ki jih je na krvodajalskem stolu preživel v družbi družinskih članov, v zadnjem času predvsem s sinovoma. Ob jubilejnih odvzemih krvi je za dobro vzdušje poskrbel sin David s harmoniko, zaposlene in krvodajalce pa je Milan pogostil s hrano in pijačo, da je bilo vzdušje še bolj pozitivno.
Kritično nizke ravni zalog krvi v Mariboru v zadnjih letih sicer ni bilo, a Rdeči križ v sodelovanju z UKC Maribor na različne načine ljudi ves čas poziva k darovanju, zaloge polnijo tudi večje akcije. Sam se spomni, da so pred 35 leti, ko je še delal v Tamu, delavce pozvali, naj gredo darovat kri, saj se je nekje zgodila večja nesreča in so potrebovali večje količine krvi. "Takrat je iz podjetja na odvzem odšlo okoli 150 ljudi. V nekaj dneh je bilo v Mariboru po tisoč odvzemov," doda in vzporednico potegne z aktualnim odzivom Mariborčanov ob nedavnem potresu v Petrinji na Hrvaškem, ko so množično darovali hrano in potrebščine.
Predvsem mlade Tovornik poziva, da darujejo kri, že nekaj časa ima tudi zanimiv predlog: "Kri bi vsaj enkrat letno morali darovati vsi mladi šoferji, saj kot voznik, udeležen v prometu, nikoli ne veš, kdaj boš sam potreboval to življenjsko pomembno tekočino."
