(INTERVJU) Janez Ujčič: Melaniji smo pomagali na svetovne modne piste

Ob okroglem jubileju se človek ozre na prehojeno karierno pot. Se ob tem spomnite svojega prvega novinarskega članka? 

"Absolutno, k sreči imam še dober spomin, 15. septembra 1964 sem začel kot vajenec v mariborski rubriki Večera. Takratna urednica Zarja Pahor mi je preko pokojnega Manfreda Meršnika naročila klasično nalogo za začetnike na mariborski tržnici. Preveril sem utrip med branjevkami, pridobil tudi mnenje inšpektorja in po treh poizkusih spisal kvazireportažo, dolgo stran in pol. Urednica jo je pogledala in brez besed odšla, nakar mi je Meršnik povedal, da je treba napisati le, koliko stanejo solata, krompir, čebula, fižol ... In to rubriko imate še danes.  

Moj prvi dvokolonski članek pa je nastal, potem ko je v Maribor prišlo več premoga. Naslednji dan sem kupil dvajset izvodov Večera in bil ponosen, da je pod člankom pisalo (ju). In potem se je začelo, po Večeru sem bil deset let dopisnik ljubljanskega Dnevnika, pet let Primorskega dnevnika iz Trsta, pa Radia Zagreb. Nato sem odšel na Radio Maribor, skupaj s Frančkom Jaukom, bil sem v športni redakciji in imel odličnega mentorja Zdeneta Vahtarja. Kasneje sem se lotil radijskih reportaž. Ob rancariji, splavarski vožnji od Beljaka v Avstriji do Maribora in Madžarske, je bilo na splavih tisoč ljudi. Poštarji so mi na sredo struge Drave napeljali elektriko preko 'krokodilčkov', tako da sem se s pomočjo dveh tonskih mager, starejši kolegi se jih bodo še spomnili, javil neposredno v program. V Ljubljani niso mogli verjeti, da smo 'šli v živo', kot temu rečemo ..."

Naslednja prelomnica je bila preskok na televizijo, ko ste skupaj s Frančkom Jukom in kasneje Vladom Krejačem razvijali RTV-center Maribor.

"Še prej so me septembra leta 1973 imenovali za vodjo televizijskega dopisništva, ko je šel Aleks Štakul v Beograd, Darko Marin pa je bil glavni v Ljubljani. Takrat smo še pošiljali filme in kasete preko avtobusnih šoferjev v Ljubljano. Z razvojem tehnologije in s preselitvijo pod Pekrsko gorco pa smo realizirali neposredno oddajanja programa TV Slovenija iz Maribora. To nam je omogočalo tudi več novinarskih in tehničnih delovnih mest, kot se dobro spomniš tudi sam, so prihajale mlade generacije. Širili smo informativni program, skupaj s Srečkom Pirtovškom sta več let vodila tudi TV Poslovno borzo, in to v udarnem večernem terminu na 1. programu nacionalne televizije."

Pomen regionalne in lokalne informacije se je pokazal tudi v težkih trenutkih osamosvojitvene vojne. Spomnimo na obleganje učnega centra teritorialne obrambe v Pekrah, pa pustošenje tankov JLA med barikadami na Kardeljevi cesti ... 

"Kaj bi bilo, če takrat ne bi bilo lokalnih programov! Spomniš se streljanja v Ormožu, od koder si poročal, pa streljanje konvoja tudi iz zraka v Pesnici. Televizija Slovenija absolutno ni bila niti fizično niti tehnološko sposobna reagirati iz Ljubljane. In kaj bi bilo, če v mariborskem RTV-centru ne bi imeli možnosti neposrednega oddajanja programa. Sloveniji in svetu smo s pomočjo novinarjev in požrtvovalnih ekip s sliko, ki največ pove, pokazali, kdo je agresor in kdo napadeni. Teh časov nikoli ne bom pozabil in tudi ne odziva vseh zaposlenih, tudi honorarnih sodelavcev, ki niso vprašali za urnike, turnuse in plačilo, ampak so bili na terenu, dokler je bilo treba. In po vsem tem ne razumem, da si snemalci, novinarji in vsi, ki smo bili v prvih vrstah, ne zaslužimo veteranskega statusa. To je sramotno dejanje, ki so ga zagrešile vse vlade po osamosvojitvi. Jaz sem sicer sprožil pobudo in smo nekaj mesecev neki status imeli. Nato pa je prišel nekdo, ki je rekel, da do tega nismo upravičeni, ker nismo zaposleni na oddajnikih in zvezah znotraj RTV ...

Še nekaj je zanimivo z zornega kota Maribora, mi smo takrat gostili cel kup evropskih televizij - od švicarske, avstrijske in Evrovizije. Tako smo si tudi preko tega nabirali izkušnje. Eno največjih izkušenj, lahko bi rekel tudi preizkušnjo, pa sem doživel leta 1988, ko je prišel nenapovedano v Maribor Milovan Đilas, Titov ideolog oziroma partijski ideolog. Vrsto let je bil v nemilosti, večkrat so ga tudi zaprli. In takrat je Evropa, vedeli so, da bo govoril študentom v Mariboru, pričakovala, da bo kaj rekel o usodi Jugoslavije oziroma komunistične partije. In meni so naročili, da naredim novičko za evrovizijske kanale. Medtem sem dobil različna navodila - od tega, da naj naredim le vest, izjavo, poročilo, do tega, da v nekem trenutku naj ne naredim nič ... Dvorana je bila nabito polna in poslušala Đilasa. Mene pa je zanimalo, kdaj bo kaj rekel o razpadu Jugoslavije, a o tem ni bilo niti besede. Po dveh urah sem bil še brez prispevka, zato sem na listek napisal: Spoštovani gospod Đilas, lahko za Evrovizijo komentirate usodo Jugoslavije? Pokimal je in govoril naprej o Golem otoku, v nekem trenutku pa je dejal: Ako me ko pita ... in odgovoril v tridesetih sekundah. Dan po tem, ko je prispevek objavilo devet evropskih nacionalnih televizij, je Slobodan Milošević dejal, da naj tega novinarja iz Maribora ne samo odpustijo, ampak tudi zaprejo. Takrat me je rešil Jože Smole, ki je dejal, da tega ne bodo storili. V nasprotnem primeru se morda danes ne bi pogovarjala."

S prihodom Stojana Auerja in režiserja Petra Radovića ste razvijali tudi zabavni televizijski program, ki je z glasbenimi gosti svetovnega formata odmeval tudi širše v regiji.

"Naj ob tem izdam skrivnost, ki jo bomo v kratkem filmčku predvajali ta ponedeljek v sklopu zabave ob mojem jubileju. V našem prvem neposrednem prenosu na 2. programu TV Slovenije, ko smo leta 1992 z mariborsko produkcijo v Portorožu prenašali Model leta, smo med prve tri favoritke uvrstili tudi Melanijo Knavs, danes prvo samo ZDA Melanio Trump. Tako da sem prispeval kamenček v mozaiku njene uspešne manekenske kariere v Milanu in Parizu ter v ZDA, ker sem jo uvrstil med tri najlepše ..."

Omenjate Melanio Trump, v mednarodni koprodukciji televizijske oddaje šlager formata Musikantenstadl pa je ob legendarnem Karlu Moicku na odru stala danes evropska komisarka Marta Kos.

"Res je, v mariborski dvorani Tabor je to bilo in Marta Kos se je dobro odrezala tudi v nemškem jeziku, ker sta to oddajo neposredno prenašali veliki televizijski hiši, kot sta ÖRF in ZDF, čeprav mi je, če sem odkrit, Melanija ostala bolj v spominu ..."

Kasneje ste se lotili tudi pridobivanja prostih frekvenc in projekta komercialne televizije Pop TV. 

"Najprej smo kandidirali za proste frekvence v okviru sveta RTV, pozneje, ko so krščanski demokrati to blokirali, je agencija za telekomunikacije objavila razpis in leta 1993 smo dobili frekvenco. Projekta smo se lotili po finančni in tehnični plati ter pričeli iskati vlagatelje. Interes je pokazal Ronald Lauder iz CME in nas povabil v Prago. V enem od hotelov smo mu predstavili 120 strani dolg elaborat, ocenjen na devet in pol milijona takratnih mark. Po treh urah smo se ponovno sestali in sprva doživeli hladen tuš, ko nam je dejal, da projekt ne pije vode. A da je ideja zelo zanimiva in po njihovem mnenju izvedljiva za 30,5 milijona ameriških dolarjev, ki jih bodo zagotovili, in dobro voljo pokazali z nakazilom enega milijona dolarjev predujma. Tako smo kupili oddajnik na Pohorju in z nekaj modifikacijami dosegli 56-odstotno gledanost. 

Petnajstega decembra 1995 smo startali s Pop TV, mimogrede letos bo trideset let, upam, da bodo ustanovitelje povabili na ta okrogli jubilej. Prva tri leta so Američani pokrivali izgubo, od takrat dalje pa je to najbolj finančno uspešna komercialna televizija v državi. Ob čemer smo imeli - ob meni še Marjan Jurenec, Ivan Gorjup in Lenko Vidmar -  ambicijo, da bi imela Pop TV, tako kot denimo CNN, ki ni v Washingtonu, ampak v Atlanti, sedež v Mariboru. A prestolnica je kot finančno, državno in družbeno središče na koncu prevladala. Kljub temu smo imeli od leta 1995 do 2000 v Melju svojo produkcijo za Pop TV. Z oddajo Obraz tedna smo imeli celo največjo gledanost, a so ta prostor kasneje zavzeli Odmevi TV Slovenije, ki jim nismo mogli konkurirati."

Sledil je izstop iz solastništva Pop TV in ustanovitev podjetja Tele 59, prav tako v Melju, oziroma bolj znane televizije RTS.

"Kljub bankrotu te zgodbe trdim, da je bila do konca leta 2008 to finančno in produkcijsko najuspešnejša regionalna televizija v Sloveniji. Imeli smo okoli dva in pol milijona letnih prihodkov, sproducirali smo vrsto lastnih informativnih in glasbenih oddaj. A po dveh tako velikih projektih sem se izpel in tudi naveličal nenehnega zagotavljanja denarja sponzorjev za poslovanje, malo me je vleklo tudi v politiko. Na Stipeta Jeriča, ki je stopil v moje čevlje, je nato pritisnila še finančno-gospodarska kriza, največji televiziji sta začeli zniževati cene. Dokler sem lahko likvidnostne luknje krpal, je še nekako šlo, kasneje pa žal ne več. Spomnim se sodelavke, ki me je v četrtek vprašala, ali bo v petek denar za plače in honorarje. Rekel sem ji, da bo, in šel v banko položit denar. Vselej sem si prizadeval, da bi bili sodelavci plačani, navsezadnje je šlo za usode družin."

Je bila selitev in širitev v dvorano Union morda prevelik korak?

"Ne bi rekel. V tistem obdobju smo bili na višku poslovanja. Žal pa nisem znal predvideti zahtevnih finančnih časov, ki so tiktakali nad gospodarstvom. Takrat je bila kriza za vse enaka in samo akterji z močnimi lastniki ter financerji so lahko zdržali."

Omenjate zagotavljanje denarnih sredstev in kredite, sami ste se zavoljo njih znašli v osebnem stečaju ...

"Jaz sem v bistvu vedno financiral tekoče poslovanje, ampak sem denar zaradi donosnega poslovanja čez nekaj mesecev dobil nazaj. Ob upadanju prihodkov pa smo morali iskati tudi zunanje vire financiranja in na koncu se ni več izšlo."

Nekdanja Družba za upravljanje terjatev bank vam je to obdobje, ki je sicer že za vami, takrat še podaljšala. 

"Ja, izraz slaba banka zanjo je kar primeren, glede na to, da so podjetje skupaj z nepremičnino na elitni lokaciji v mestu še leto pred stečajem knjigovodsko vredno pet in pol milijonov evrov, prodali za slab milijon, toliko kot naj bi nekdanji lastniki plačali za Večer. Če bi samo 1100 kvadratnih metrov veliko nepremičnino prodajali po najnižji ceni na trgu, bi morali iztržiti vsaj dva in pol milijona evrov. Tudi sodobna oprema je bila takrat precej vredna."

Omenjate politiko, tja vas je zaneslo leta 2010, ko ste kandidirali tudi za mariborskega župana.

"Takrat sem sicer neuspešno kandidiral za župana, pozneje sem zaradi točk, ki sem jih dobil pri Desusu, slabi dve leti opravljal funkcijo podžupana. Potem ko je Desus stopil v koalicijo z Janšo, sem bil državni sekretar v kabinetu predsednika vlade. Po nekaj mesecih sem imel smolo, ker me je ugriz klopa za tri mesece in pol položil v bolniško posteljo. Čez nekaj mesecev pa je bilo konec mandata, ker je Desus izstopil iz koalicije."

Kot Kanglerjev podžupan ste se podpisali tudi pod pogodbo za famozne radarje in pod projekt Maksove luknje, ki še danes zeva ...

"Kot sem povedal že takrat, enostavno nisem bil nikjer vključen v nobene pogovore o radarjih, pred seboj sem imel podpise šestih direktorjev sektorjev, ki so to preučili, in sklep mestnega sveta, da lahko to pogodbo podpišem. In med petdesetimi drugimi pogodbami, ki sem jih formalno podpisal, je bila tudi ta. Nihče me ni na to opozoril. Po letu dni, ko sem že pozabil na to, so me spraševali, kaj in kako je bilo s tem podpisom pogodbe. Projekt Maksove luknje je takrat obetal, tudi legendarni Tomaž Pandur je imel smele načrte, s katerimi je prepričal mesto in mestne svetnike, da bi bil projekt izvedljiv. A se je kasneje izkazalo, da ni bilo tako. Škoda." 

Kasneje ste politično kariero v Desusu zaključili kot predstavnik za stike z javnostjo, še prej ste stavili na predsednico Aleksandro Pivec ...

"V Desusu je bilo takrat veliko nasprotij, sploh na relaciji med poslanci in vodstvom stranke. Takrat je skupina Mariborčanov podprla Pivčevo. Z današnjega zornega kota ocenjujem, da smo bili kratkovidni, ob čemer se je še slabo odrezala na volitvah. Potem sem bil nekaj časa predstavnik za stike za javnostmi, ker sem menil, da bom lahko še kaj naredil, pa nisem mogel nič pomagati ali pa sem celo malo omagal. Nato sem se odločil, da se s politiko ne bom več ukvarjal, niti ne želim biti več član nobene stranke."

Kako iz Malečnika vidite Arsenovičeva mandata? 

"Z županom Arsenovičem imava korektne odnose, ne bom rekel prijateljske, ampak poslovne, navsezadnje za muzej v Melju občini plačujemo najemnino, kar je sicer zanimivo, da se tudi za take namene plačuje. Če ne bo nobenega drugega kandidata, bo župan še naprej, seveda, če bo kandidiral. Trenutno ne vidim nobenega izzivalca z resno podporo. Sicer pa je v Mariboru težko biti župan, še posebej, če si podjeten, in Arsenovič ima neko premoženje, nekaj ga je dobil tudi s subvencijami, ampak dobro. Mene bolj moti, da niso urejeni trije ribniki in tamkajšnja legendarna gostilna, kot Mariborčana me to dobesedno žali. Po drugi strani pa je Lent lepo urejen. Maribor se spreminja, to je treba priznati. Ampak ko se pripelješ v Ljubljano, je vsakih sto metrov nova stavba in še se gradi. Denimo milijardo evrov vredna avtobusno-železniško-bančna zgodba, tu pa capljamo za prestolnico."

Torej ostaja decentralizacija še vedno le črka na papirju?

"Dobro vprašanje, kot novinar sem leta pisal o policentričnem razvoju Slovenije, to dobro počnete tudi v drugih medijih, a kljub temu je ostalo, pa ne ne bom rekel vse, ampak večinoma, pri besedah. Dejstvo je, da se od osamosvojitve centralizem krepi. V sedemdesetih, osemdesetih letih je mariborsko gospodarstvo s tozdi in sozdi dajalo močne impulze v to podravsko regijo. Povsod so rasle tovarne in obrati, od Lenarta preko Ormoža do Ptuja. Kje so danes? Ali so bankrotirali ali pa so v tuji lasti. Nedaleč od naju je Mariborska livarna, ki so jo po sto letih poslali v stečaj, 300 delavcev pa na cesto. Maribor po osamosvojitvi ni več zmogel izžarevati svoje gospodarske moči in se v odnosu do Ljubljane ni znal postaviti. Izgubljal je tudi moč, ki jo je imel v regiji, premalo je sodelovanja in podpore, vsak je bolj obrnjen k sebi ali pa nasprotuje tistim, ki bi hoteli nekaj več.

Naštejva pet Mariborčanov, ki so od leta 1990 kaj pomenili v Sloveniji. Ob ministrih Jožetu Protnerju ali Janku Razgoršku in poslancih Rudiju Mogetu, ki je veliko naredil, Tonetu Partljiču, Jožetu Jagodniku, tudi Francu Kanglerju in Jožefu Jerovšku, ki so kljub strankarski pripadnosti takrat podprli, kar je bilo dobro za Maribor. Potem pa dolgo dolgo nič, še vseh mariborskih poslancev aktualne sestave parlamenta ne znamo na hitro našteti. Kje se je izgubil njihov glas? Zakaj drugo največje mesto v državi še ni imelo podpredsednika vlade ali ministra na močnem resorju? Zato, ker nimamo strankarskih veljakov, mi smo prišli le do člana predsedstva neke stranke. In za to ni kriva Ljubljana, ampak mi sami, ker kadrujemo take 'avtmigece'. Res pa je, da ugledni zdravniki, ki imajo dovolj empatije do ljudi in njihovih problemov, kakšen znan arhitekt, urednik ali kmet, kdorkoli, ki ima neko karizmo, v ta politični kaos ne bo šel in tu se nam slabo piše. Razen če nas preseneti mlada generacija, ki ni obremenjena s temi starimi levo-desnimi forami. Morda nam boljšo prihodnost kažejo pogumni srbski študenti, ki jih zanimajo osnovne civilizacijske norme, kot so pravni red, svoboda govora ..."

Kaj pa pogled na novinarstvo z današnje distance?

"Nedavno sem bral raziskavo Guardiana, ki pravi, da novičarskih časopisov, med poplavo informacij in kanalov za njihovo širjenje, ne bo več. Bo pa publika za analize, ozadja, napovedi. Kljub temu si ne znam predstavljati, da Večera, s katerim delim okrogli 80. jubilej, ne bi bilo. Večer je vtkan v mariborsko in štajersko tkivo. Ob čemer še zdaleč ni samo lokalen, saj je drugi ali tretji dnevnik v Sloveniji. Če nisi v Večeru, te ni, je veljalo še pred leti. Danes so tu še različni portali in družbena omrežja, ampak madona, ohranimo to dragoceno novinarsko jedro in potrkajmo na zavest Mariborčanov do Večera. Časnikarstvo je od Jurčiča dalje, zdaj pa bomo to nekomu prepustili ali izgubili za nekaj sto jurjev. To me tudi osebno gane, saj če ne bi takrat imel možnosti začeti na Večeru, verjetno ne bi nikoli bil v teh novinarskih vodah."

Pogovarjava se v prostorih nekdanjega taborišča za vojne ujetnike Stalag XVIII D, kjer vodite Mednarodni raziskovalni center druge svetovne vojne Maribor. S finančno in politično podporo Rusije. V tem času tečejo tudi prizadevanja za končanje vojne v Rusiji in Ukrajini. Menite, da je dogovor mogoč?

"Prepričan sem, da se bodo dogovorili, in to relativno hitro, ob čemer upam, da bo Evropa vseeno toliko enotna, da ne bo v tej enotnosti presegala nekih svojih okvirjev. Po naravi sem optimist in to, da z našim delom pomagamo ohranjati dialog med narodi, ljudmi in strokovnjaki različnih držav v smislu miru, se mi sploh v zadnjem obdobju zdi zelo pomembno. Bolj kot zame za kasnejše generacije, če bomo imeli vsi skupaj vsaj malo pameti. Tista država, ki misli, da lahko edina diktira celotnemu svetu, se moti. Tudi Donald Trump spoznava, da je treba svet graditi na treh ali štirih temeljih. In če bo eden od teh temeljev tudi Evropa, smo zmagali."