Grema na kafe z Veroniko Haring: Mariborščina je ostanek meščanstva v mestu​

Za dvajsetletno uspešno vodenje kulturnega društva nemško govorečih žena Mostovi in za vsestranski prispevek h kulturnemu prepoznavanju nemško govoreče etnične skupnosti v Sloveniji in mednarodnem prostoru je Veronika Haring prejela srebrno plaketo Javnega sklada za kulturne dejavnosti (JSKD) za neprofesionalno ljubiteljsko kulturo. "Mostovi so društvo potomcev nekdaj velike nemške manjšine iz Maribora in okolice. Združujemo se in negujemo jezik in kulturo nemške narodne skupnosti v Sloveniji," o Mostovih Haringova. Povabili smo jo na kavo, izbrala je lokal Florijan na Grajskem trgu in si naročila zeleni čaj.

Minuli dnevi so bili za vaše društvo zelo aktivni.

"Imeli smo dva koncerta komornega zbora Hugo Wolf, v četrtek in v nedeljo. Zborovodji Alešu Marčiču je JSKD predal Gallusovo listino za desetletno uspešno vodenje zbora. Koncerta sta bila v zelo akustični cerkvi Janeza Boska. Naslov koncerta, s projekcijo Hublovih fotografij vesolja, je bil Univerzum."

V društvu Mostovi ohranjate tudi pomemben stik Maribora z njegovo preteklostjo, ko je bilo mesto ob Dravi pretežno nemško.

"Društvo šteje 130 članov. Res je, Maribor je bil nekoč nemški, Gradec pa recimo slovenski. Tudi zdaj je v Mariboru še ogromno potomcev nemško govorečih ljudi, a večina se jih ne upa izraziti svoje nacionalnosti. Triintrideset let sem delala v knjigarni Mladinska knjiga na mednarodnem oddelku, tam sem spoznala ogromno Mariborčank in Mariborčanov nemške narodnosti. Za mlade danes to več niti ni tako važno, saj se imajo za Evropejce, na srečo. Mi starejši pa na to gledamo drugače, v Mostovih skušamo negovati jezik in kulturo. Predvsem pa se trudimo v Mariboru obuditi in spoznati umetnike, ki so zaradi nemškega porekla izbrisani iz kulturne zgodovine Slovenije in jih Mariborčanke in Mariborčani ne poznajo. To so recimo Robert Stolz, svetovno znani komponist in dirigent, njegovo prvo delovno mesto je bil Maribor pri 18-ih letih. Pa Elfi Mayerhofer, svetovno znana pevka in igralka, pravili so ji dunajski slavček, je rojena v Mariboru, kasneje je sem hodila na obisk. Za njo se ni nihče zavzel, a je bila svetovno znana. Pa Rudolf Wagner, organist v stolnici in velik muzikolog, na Pobrežju je njegov krasen spomenik, na katerem piše tonmeister. Skušamo pokazati, da je Maribor nekoč že bil multikulturno mesto, svetovljansko, kot druga evropska mesta. Narobe je, da to pozabljamo in zanikamo. Bili so časi, ko se je razdvojevalo prebivalstvo, a večino stoletij so ljudje različnih narodnosti skupaj ustvarjali kulturno zgodovino tega mesta."

Se kot potomka Nemcev v Mariboru čutite zapostavljeno?

"Vedno se najdejo posamezniki, ki imajo čudna načela do manjšin in drugače govorečih."

Kaj nemškega še ostaja v Mariboru?

"Poglejte samo arhitekturo, recimo staro gledališče. Gospodarstvo, politika in kultura so se gradili z nemškim in slovenskim prebivalstvom. Ne vem, zakaj se tega ljudje sramujejo in pozabljajo, zakaj rečejo, da nekdo ni slovenski pisatelj, ker ima nemške korenine."

V mariborskem narečju ostaja veliko germanizmov.

"Veseli me, da predvsem mladi mariborsko narečje ohranjajo. Če pogledate nacionalno televizijo, je tam slišati ogromno voditeljev, ki uporabljajo ljubljanščino, česar recimo v Avstriji ne bi slišali. Zakaj Mariborčanke in Mariborčani ne bi govorili po naše, jezik je naša kultura. Mariborščina je ostanek meščanstva v mestu ob Dravi, ki so ga po obeh vojnah uničili in pregnali. Prav meščanstvo Mariboru zdaj manjka, zato se zdi, da na trenutke nima prave mestne, kulturne duše. Malo je izobraženih ljudi, ki hodijo na kulturne dogodke in se zavedajo naše kulture, ki je svetovna in sladokusna. Večinoma je Maribor delavsko mesto. Iz knjigarne sem poznala večino vplivnih in izobraženih Mariborčank in Mariborčanov, takrat ni bilo interneta, vse strokovno znanje je bilo na papirju."

Prihajate iz Jakobskega Dola. Ne daje Mariboru posebnega značaja prav pridih podeželja?

"Vedno so se mešali ljudje med mestom in vasjo, a po drugi svetovni vojni je bilo živeti na deželi in biti kmet nekaj slabšalnega. Zato so ljudi iz vasi potegnili v mesta in jim dali delovna mesta v tovarnah, tradicije kulturnega življenja, ki so jo imeli meščani, niso takoj prevzeli in mesto se je kulturno razvrednotilo. Danes je glede tega boljše in lepše, vesela sem, da gre mesto naprej, čeravno smo še vedno v senci glavnega mesta."

Kako pogosto zahajate v Gradec, kjer danes dela veliko Štajercev?

"Tam sem se naučila nemščine, ker se doma starši na deželi niso upali pogovarjati v nemščini. Ko sem se izučila za trgovko v Mariboru, sem se odločila, da če sem Nemka, se moram naučiti tudi jezika. Dve leti in pol sem delala v trgovini z igračami in otroškimi oblačili. Na povabilo baletnika Viktorja Verdnika, ki je vodil mednarodni oddelek pri Mladinski knjigi, sem se vrnila v Maribor. Imela sem odlično službo, spoznala sem klasično glasbo, uvažali smo ogromno knjig in plošč. Te so bile sicer prepovedane, a so nam jih v Nemčiji v Hamburgu zapakirali med knjige in smo jih dobili sem. Na primer Oto Pestner je pri nas naročal plošče The Beatlesov, celo iz Beograda so hodili kupovat plošče."

Kako se je v več kot treh desetletjih vašega dela v knjigarni spremenil odnos Mariborčank in Mariborčanov do knjige?

"S prihodom interneta in digitalizacije se je odnos zelo spremenil. Ostali so najbolj zvesti, tisti, ki želijo nekaj več. Kar vesela sem bila, ko sem šla v pokoj, saj je bilo zanimanja za knjige vedno manj. Škoda."

Kaj v Mariboru pokažete avstrijskim prijateljem?

"Nekateri mesto poznajo, a si ga vedno radi pogledajo. Ko je bil Maribor evropska prestolnica kulture, sem po mestu popeljala več kot sto avtobusov ljudi iz vse Avstrije, z velikim zanimanjem so si ogledali razstavo Maribor in Nemci. Sicer pa goste vedno najprej popeljem po Gosposki, na Slomškov in Glavni trg, na Lent do Stare trte, po Vetrinjski do Grajskega trga. Ponosna sem na naš Maribor."

Kakšne so vaše želje za Maribor?

"Želim si, da se Maribor razvija naprej, da gre po zastavljeni poti. Vidim, da je v mestu kaj novega, čeravno mi vsakega župana malo 'pošimfamo'. Veselim se nove knjižnice, tudi ideja o tunelu pod mestom se mi zdi dobra in potrebna. Vesela sem napredka. Maribor je po 90. letu zelo stagniral, to se je poznalo tudi v knjigarni, ljudje niso imeli denarja. Morala sem v tiskarne po Sloveniji, tudi v Mariborski tisk, po ostanke naklad knjig, da so ljudje lahko za božič znancem in prijateljem kupovali darila. Težki časi so bili. Vesela sem, da Maribor stopa iz tega, da imamo danes drugačno klimo, da lahko normalno živimo, da imamo Festival Lent in Borštnikovo srečanje."