V Muzeju narodne osvoboditve Maribor so danes v sodelovanju z Amnesty International odprli razstavo 33 let s(r)amote o izbrisanih. Pred otvoritvijo, na kateri so bili tudi dijaki Prve gimnazije Maribor, so o izbrisanih spregovorili kustos Uroš Dokl, direktorica Amnesty International Nataša Posel, direktorica muzeja Simona Tripkovič. Dramska igralka Barbara Kukovec je prebrala del Ćrtice Tine Perić in Okupatorjeve hči Katarine Keček. Irfan Bečirević, izbrisani, čigar zgodba je prikazana na razstavi. Opisal je svojo izkušnjo izbrisa iz registra prebivalcev Republike Slovenije in poudaril pomen spomina in opomina na tovrstne dogodke.
"Vsak človek ima pravico do dostojnega življenja in odločitve, kje bo živel. Nismo mogli odločati, kje se bomo rodili. Lahko pa odločamo, kje bomo živeli. To je naša pravica. Takrat nam pa je Slovenija to pravico odvzela in iz ljudi naredila duhove. Nismo obstajali, bili vidni. Potepuški pes je imel več pravic kot mi. Ljudje se psov usmilijo, jim dajo hrano, nas so pa preganjali in nas deportirali. Sam sem imel srečo, da me niso deportirali, čeprav so me želeli. Zaradi vsega tega 15 let nisem videl svojega sina. Družina se je preselila, sam pa sem bil izbrisan. Ker nisem imel dokumentov, nisem mogel iti na policijo vprašati, kje živi. Zahtevali bi dokumente, ki pa jih nisem imel. Število 25 tisoč izbrisanih je treba pomnožiti, ker je treba upoštevati cele razpad družin in njihovo razselitev. Naj bo ta razstava v opomin, da se kaj takega ne ponovi. Prosim, bodite solidarni drug do drugega. Ne glejte na poreklo ljudi. Vsak je človek, ki ima pravico živeti," je svojo izkušnjo opisal Beširević.
Na razstavi, ki je na ogled na ograji muzeja z Mladinske ulice, se izbrisani skoz objektiv Boruta Krajnca več kot trideset let pozneje zazirajo v svoje spomine, izkušnje in odnos do izbrisa. Pripovedujejo, da zanje izbris še vedno traja. Razstava obenem vabi k podpisu peticije za popravo krivic izbrisanih.
Slovenske oblasti so, spomnimo, 26. februarja 1992 iz registra stalnega prebivalstva Slovenije nezakonito izbrisale 25.671 ljudi, med njimi 5360 otrok. Posledice izbrisa so bile strahotne. Izbrisani so izgubili zaposlitve, socialno in zdravstveno zavarovanje, možnost izobraževanja, številni so bili izgnani in ločeni od najbližjih, preostali pa živeli pod vsakodnevno grožnjo izgona. Izbrisani so zmagali na slovenskem ustavnem sodišču in Evropskem sodišču za človekove pravice, a vse doslej je bila poprava krivic zgolj navidezna. Zgolj približno polovici izbrisanih je uspelo povrniti si stalno prebivališče, številni izgnani se v Slovenijo niso mogli vrniti, številne družine ostajajo ločene ali so zaradi izbrisa razpadle. Le del izbrisanih je dobil mizerne odškodnine. Nekateri so v Sloveniji ostali brez urejenega statusa in povezanih pravic. Izbris ni bil nikoli preiskan in zanj do sedaj ni nihče odgovarjal.
