V Planici na Gorenjskem se je 6. septembra sklenilo 8. srečanje prvih posredovalcev, kjer je osemnajst ekip iz vse Slovenije merilo znanje in odločenost v zahtevnih, povsem realnih scenarijih. Redkokatera ekipa lahko reče, da je bila "takoj za specialci". Račani so to dosegli. Po osvojenem drugem mestu, zmagovalci so bili člani Specialne enote policije, so priznali, da jih je uspeh deloma presenetil, a ne povsem – za njim stojijo vaje, disciplina in preprosta resnica, da odlično poznajo drug drugega in svoj teren.
Učbeniško ravnanje v najbolj napetih trenutkih
Res pa je tudi, da so se na tekmovanje skrbno pripravljali z realistično zasnovanimi vajami in statisti. Na tekmovanju pa so se znašli denimo tudi v scenariju, ko so na kraju pomagali poškodovancu zaradi bolečin v prsih, pri tem pa se je nenadoma pojavil še oborožen napadalec. Ekipa je na to reagirala učbeniško: najprej umik na varno in šele nato nadaljevanje dela, ko so bili zaščiteni tako posredovalci kot pacient. "Naša prednost je povezanost — skoraj vsak dan smo skupaj, zato vemo, kaj kdo zna, in hitreje komuniciramo," poudarja Brin Tacer Grbec iz ekipe Prvih posredovalcev Rače, ki delujejo pri PGD Rače, kjer je večina prostovoljnih gasilcev usposobljenih tudi za prvo posredovanje. Mentor ekipe Urban Polenčič, gimnazijec zaključnega razreda, svojo prihodnost vidi v medicini in si že zdaj nabira dragocene izkušnje kot prvi posredovalec. "Navdihnilo me je, da lahko naredimo razliko med življenjem in smrtjo," pravi. Prvi posredovalci praviloma nimajo zdravstvene izobrazbe, so pa usposobljeni laiki z znanjem postopkov oživljanja, zaustavljanja krvavitev, oskrbe ran in mirnega, empatičnega komuniciranja. "Imamo znanja, kar pride prav tudi, ko ni poziva — kjerkoli, tudi na drugem koncu sveta znaš pomagati," povzema Nina Robič: "Nič ni lepšega, kot da lahko nekomu pomagaš in mu rešiš življenje."
Ko šteje vsaka sekunda
Polenčič ob tem spomni na neizprosno statistiko: "Pri srčnem zastoju se možnost preživetja za vsako minuto brez oživljanja zmanjša za 5 do 10 odstotkov. Po desetih minutah je možnost preživetja manj kot en odstotek, če nihče ne pristopi. Tu štejejo sekunde. Zato je ključno, da smo na kraju v minutah." Ekipa hkrati opozarja na sistemske zastoje pri aktivaciji prvih posredovalcev, ko se med klicem na 112 in zdravstvenim dispečerskim centrom izgubijo dragocene minute. Ker prostovoljci se pogosto vozijo z osebnimi vozili, so nevarni tudi dostopi na kraj. Za zasilno utripanje "vseh štirih smernikov" vedo, da ni zakonito in ni niti varna niti zadostna rešitev. Po njihovem bi jasnejša pravila in ustrezna opozorilna oprema občutno izboljšali varnost in operativno odzivnost. "Da do kraja prihiti ekipa nujne medicinske pomoči (NMP), pogosto mine 15 minut, toda ne moremo si predstavljati, kako dolgih je teh 15 minut za svojca, ki čaka na pomoč. Mi smo lahko že v dveh minutah na kraju in takoj začnemo oživljati in vzdrževati življenje do prihoda NMP," dodaja Polenčič in še opozarja, da je varnost prva posredovalčeva naloga: preveriti promet, živali, okolico in šele nato delati. Pri defibrilaciji je na primer nujno treba zagotoviti, da se nihče ne dotika bolnika, saj se lahko "v sekundi" varna scena spremeni v nevarno.
Poznavanje terena: prednost in čustveni izziv
Če je tehnika zelo pomembna, pa je komunikacija pogosto odločilna, poudarja Katja Jelen: "Treba je umiriti svojce, jim pojasniti, kaj delamo, in zbrati ključne informacije za reševalce. Sočutje, jasnost in miren ton – to rešuje tudi kaos okrog bolnika." Njeni kolegi se strinjajo, da je Katja za to nalogo prava: od svojcev zna pridobiti ključne podatke, ki jih v naglici lahko pogosto spregledajo: "Izve milijon in eno informacijo, ki je pomembna za pomoč. Katja se pogovarja z njimi, kot se marsikdo od nas ne zna."
Prednost je tudi poznavanje kraja, na naslov dogodka pridejo hitreje. Obenem je to lahko tudi čustveno zahtevnejše, ko se zgodi, da pridejo k znancem "na njihov najtežji dan". Nina Robič priznava, da adrenalin pomaga prelomiti začetni strah, a refleks mora ostati isti: najprej lastna varnost, nato ukrepanje. Ne nazadnje so tudi njihovi bližnji pogosto v skrbeh zanje. "Ko sem še živela pri starših, babi ni mogla spati, dokler nisem prišla z intervencije. Vedno sem ji rekla, da je bolje imeti dva para rok več kot enega premalo. Pa če prinesem samo en kamen, eno orodje - že to šteje," doda Katja. Danes s partnerjem le pazita, da si nista v napoto, ko se oba hkrati odpravita na intervencijo.
Uspeha ne merijo le s preživetji, dodaja mentor: "Uspeh je že to, da svojci pravilno odreagirajo, mi pa do prihoda NMP vzdržujemo življenje. Vedno naredimo vse, kar je mogoče, o tem se potem v ekipi tudi odkrito pogovorimo." Ekipa ob tem izpostavi še neprecenljivo delo somentorja Davida Moravsa.
Skupnost za skupnost
V PGD Rače se zahvaljujejo lokalni skupnosti in občini za podporo ter poudarjajo sodelovanje s šolo, kjer s krožki prve pomoči in predstavitvami širijo znanje in zanimanje za prostovoljstvo. Na vprašanje, kako ponosno na ekipo gleda predsednik PGD Rače Robert Širec, je odgovor kratek: "Izjemno."
Društvo prvih posredovalcev Slovenije tekmovanje organizira vsako leto. To je ogromen logistični in finančni zalogaj. Predsednik društva Dejan Rogelj poudarja, da je v Sloveniji približno 10.000 prvih posredovalcev. Njihovo delo je v celoti prostovoljno: zanj darujejo svoj prosti čas, se stalno izobražujejo in redno obnavljajo licence. Rače dokazujejo, da so znanje, preudarnost in srce najboljša kombinacija, ko življenje visi na nitki. Drugo mesto v Planici je več kot le rezultat, je potrditev poslanstva, da so v pravem trenutku na pravem mestu.
