Trgovanje na Glavnem trgu se je že v 16. stoletju razširilo tudi na dvorišče mestne hiše in še naprej do današnjega Slomškovega trga. Rotovški trg namreč takrat še ni bil tako obzidan, kot je bil vse do pred kratkim, na vzhodni strani so ga omejevale hiše v Gosposki ulici, na zahodu pa vrt, ki je segal do današnje Lekarniške ulice. Na trgu se je trgovalo v glavnem z moko, zato so mu najprej rekli Mehlplatz (Trg moke), ime Rathausplatz (Rotovški trg) pa je dobil šele leta 1876. Poleg prodaje moke je tržni prostor vse do 18. stoletja služil tudi za tradicionalno dvobojevanje bikov, neke vrste koride, kot v svoji knjigi Maribor: njegova okolica, prebivalci in zgodovina zapiše Rudolf Gustav Puff.
Novejša zgodovina Rotovškega trga je prav tako pisana. Pred drugo svetovno vojno in po njej je bilo na trgu uprizorjenih kar nekaj opernih in gledaliških predstav, vršili so se knjižni sejmi in druge kulturne prireditve, v hišah, ki ga obkrožajo ali pa so ga obkrožale, so bile poleg lutkovnega gledališča in knjižnice skozi vsa ta leta pivnice, zadruga, steklarstvo, restavracija, mladinska kuhinja Rdečega križa in celo tovarna mila. To je moral lastnik Dragutin Broz zaradi smradu, ki je grenil življenje okoliškim prebivalcem, po dveh letih preseliti v Melje, iz nje pa je kasneje nastala tovarna Zlatorog Maribor.
Mariborčani srednjih let smo verjetno svoj prvi stik z Rotovškim trgom doživeli na lutkovnih predstavah, nekaj let kasneje pa smo že začeli brskati po knjigah Mariborske knjižnice. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo na trgu kar nekaj rockovskih koncertov, mnogim je ostal najbolj v spominu nepozabni nastop skupine Ekaterina velika iz Beograda, še kasneje pa je marsikoga ob vznožju stopnic pod arkadami, potem ko je dahnil svoj usodni da, zasula ploha riževih zrn.
