Maribor je z industrijskim razvojem postal privlačen za priseljence od blizu in daleč, čeprav je mesto, kot cel svet, v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja prizadela gospodarska kriza. Prihajali so v upanju na boljše življenje in delo v industriji, najbolj razvita tekstilna industrija ga je zagotavljala tisočem žensk. Poleg tega so si mnoge našle delo kot služkinje pri bogatih družinah, nekatere so se zaposlile v barih, gostilnah in kavarnah. Praviloma je bilo to življenje lažje od tistega, ki so ga pustile za seboj. Veliko med njimi jih je prihajalo iz revnih kmečkih družin v bližnji in daljni okolici mesta, kjer so bila vsaka lačna usta manj pri hiši še kako dobrodošla. Kljub temu jim v mestu ni bilo postlano z rožicami, marsikatera zgodba mladega dekleta, ki je prišlo v mesto, večkrat tudi zelo naivno, iskat srečo in predvsem dostojno življenje, se je končala tragično.
Kaj je pognalo v smrt komaj dvajsetletno Betko Horvat, barsko plesalko in artistko, zaposleno v Veliki kavarni, ne bo nikoli znano. Morda kruto življenje in stvari, ki jih je morala početi za preživetje, morda nesrečna ljubezen, ki je bila takrat po pisanju časnikov pogost razlog samomorov, morda kaj tretjega.
Okoli tretje ure zjutraj je mlado Betko opazil orožnik, kako plazi po ograji balkona, ki obkroža prvo nadstropje kavarne. Misleč, da je vinjena in da "se hoče v razposajenosti producirati na balkonu", ji je zaklical, naj bo previdna, da ne pade čez. Mlada plesalka ga je pogledala in mu rekla: "Zdaj pa grem!" ter stopila na ograjo. "V naslednjem trenutku je stopila preko ograje balkona na južni strani proti Dravski ulici ter se v nemščini z vzklikom 'Na svidenje!' pognala v globino."
Stražnik je ves zgrožen stekel proti Dravski ulici, a je kakšnih deset metrov pod balkonom na kamnitih stopnicah našel nesrečno plesalko v mlaki krvi z razbito lobanjo. Prepeljali so jo v bolnišnico, kjer so ji poskusili rešiti življenje, a poškodbe so bile prehude in tudi takojšnja pomoč je bila za dvajsetletno Betko Horvat zaman.
