Po Mariboru in okolici so se od nekdaj potikali takšni ali drugačni nepridipravi, rokovnjači, ki so s svojo neusmiljenostjo ustrahovali prebivalce. V začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja se je po okolici Maribora klatil Kampl, bivši zapornik, ki je pobegnil iz moške kaznilnice v mestu. Bil je oborožen s samokresom in na Teznu je celo ranil orožnika, tako da je bila za njegovo "glavo" razpisana denarna nagrada. Konec junija 1922 pa je mariborski časnik Tabor objavil vest z naslovom Konec roparja Kampla. Pisalo je, da je ropar okoli osme ure zjutraj prišel na Friedlovo posestvo v Rogozi in se pridružil delavcem, da bi se skril pred orožniki, ki so mu bili za petami. Ti so Kampla obkolili in kmalu je uvidel, da se mu ne bo uspelo še enkrat rešiti in pobegniti, zato je svoj samokres obrnil proti sebi in storil samomor.
Zgodba pa se je nadaljevala o omenjeni denarni nagradi. In sicer se je javil možakar, ki je trdil, da je on ovadil Kampla. Toda nekaj dni kasneje je Tabor pisal ene vrste demanti: "V našem poročilu je bilo omenjeno, da je Kampla izsledil ter ovadil njegovo skrivališče orožnikom nek civilist, kar pa ni res. Omenjeni civilist je sicer res srečal Kampla ter z njim govoril, ni pa tega javil orožništvu. Orožništvo, ki je Kampla zasledovalo več tednov, mu je končno prišlo samo na sled ter se mu na skrivaj približalo. Bila sta to orožnika kaplarja Skok in Dugar. Razen njiju ni bilo nikogar poleg, komaj pozneje, ko se je Kampl že vstrelil, so prišli na lice mesta tudi civilisti. Zgodbo o sodelovanju civilista, katero je prinesel naš list, si je omenjeni sam izmislil, da bi tako prišel do nagrade, ki je bila razpisana na Kamplovo glavo, ki pa po pravici pristaja omenjenima orožnikoma."
