Današnje pokopališče na Pobrežju je sestavljeno iz treh delov in je nastajalo postopoma. Za prebivalce Magdalenskega predmestja in okolice je občina leta 1879 kupila zemljišče ob južni strani današnje Ceste XIV. divizije - danes temu delu rečemo mestno pokopališče. Na jugovzhodnem delu so zgradili hišo za grobarja in mrtvašnico, umrle pa so pričeli pokopavati 1. avgusta 1879. Novega pokopališča Cerkev ni hotela blagosloviti, saj ni imelo posebnega oddelka za nekatolike. Tako so kar nekaj časa tam pokopavali le trupla revežev, ki so umrli v mestni bolnišnici, od leta 1889 pa še pokojne kaznjence iz moške kaznilnice. Zaradi teh zapletov je že leta 1888 župnija svete Magdalene za svoje vernike Magdalenskega predmestja, Pobrežja in Tezna kupila na drugi strani ceste novo zemljišče. Ogradili so ga z leseno ograjo in zasadili živo mejo, postavili križ in mrtvašnico in ga, kar je bilo najbolj pomembno, tudi blagoslovili.
V prvih letih dvajsetega stoletja lahko v Mariboru govorimo o pravi pokopališki krizi. Novo (nesojeno) mestno pokopališče na Pobrežju ni bilo blagoslovljeno, magdalensko na južni strani ceste je bilo namenjeno le umrlim iz Magdalenskega predmestja, s Pobrežja in Tezna, staro pokopališče ob Strossmayerjevi ulici pa je bilo prenapolnjeno. Zato je stolna in mestna župnija leta 1911 kupila novo zemljišče na severni strani današnje Ptujske ceste na robu Tezna. Ob cesti so zgradili več grobnic, postavili križ in pokopališče blagoslovili, a so tam pokopavali umrle le do leta 1914. Izkazalo se je namreč, da je preveč oddaljeno od mesta, zaradi pomanjkanja denarja pokopališče tudi ni bilo ograjeno, povrhu vsega pa so s prejšnjo lastnico zemljišča vse do leta 1922 potekali sodni spori glede lastninske pravice.
Skoraj istočasno, leta 1912, pa je mariborska evangeličanska župnija na nasprotni strani ceste uredila svoje pokopališče. Leta 1935 ga dr. Vladimir Travner opiše takole: "Na božji njivi rastejo številne mlade smreke, med katerimi se vijejo pota. Na južni strani, nasproti vhoda, stoji križ. Grobovi ležijo na raznih krajih, tudi pod drevesi. Napisi so nemški. Tu počiva 44 meščanov evangelijske veroizpovedi, med njimi člani rodbin Böcher, Sutter, Witlaczil in drugi. Pokopališče napravi ugoden vtis, obiskovalcu se zdi, kakor da bi bil v samotnem parku."
Po fiasku s pokopališčem na Teznu so leta 1914 mestno pokopališče na Pobrežju končno blagoslovili. Leto kasneje so ob vhodu zgradili pisarniško poslopje, kasneje so ga preuredili v mrtvašnico, leta 1920 pa so mestno pokopališče dodatno razširili proti jugu. Po načrtih Rudolfa Kiffmana so leta 1926 postavili kapelo s stolpom in oltarjem, a ker ni bila blagoslovljena, so jo uporabljali le kot mrtvašnico za bolj razkošne pogrebe. Na mestno pokopališče na zahodni strani s skupnim zidom meji frančiškansko pokopališče. Izmed treh pobreških je to najmlajše, nastalo je leta 1927. Na frančiškansko pokopališče vstopimo skozi monumentalen vhod med dvema opečnatima arkadnima hodnikoma arhitekta Maksa Czeikeja. Sem so leta 1940 prenesli posmrtne ostanke zaslužnih Mariborčanov, pokopanih na opuščenem mestnem pokopališču na Ljudskem vrtu.
