Leta 1861 je bila v Mariboru ustanovljena Slovanska čitalnica, za tržaško druga na slovenskih tleh. Ustanovili so jo "slovensko čuteči meščani", ki sta jih vodila pravnika dr. Janko Sernec in dr. Jakob Ploj, moralno in finančno sta jo podprla škofa, slovenski Anton Martin Slomšek in hrvaški Josip Juraj Strossmayer. Slomšek je za društvo sestavil program dela in čitalnica je vse do konca stoletja predstavljala osrednjo kulturno organizacijo v mestu, z osnovnim namenom "skrbeti za to, da se morejo Slovenci v Mariboru po svojih lastnostih in svojem duhu izobraževati in razveselvati". 23. avgusta 1861 je čitalnico obiskal "ščit in ljubljenec slovenskega naroda" dr. Lovro Toman. Zbrane čitalničarje je "okrepil z navdušenimi besedami", popoldan pa sta med druženjem ob vinogradu dr. Ferdinanda Dominkuša na Zgornji Polskavi v žaru domoljubja še vzneseno povzel trenutek: "Gospodje! Mar nam mora biti za pravice naroda, toda potreben je še bor za nje. Glejte geslo vaših trudov v imenu vašega prijaznega mesteca! Obljubim vam pesmico za to."
Obljubo je držal, že čez teden dni je mestu poklonil pesem Mar i bor in čitalničarji so "mar i bor" takoj vzeli za svoje geslo. Leto dni kasneje, 3. avgusta 1862, ob prvi obletnici Slovanske čitalnice, so pesem tudi prvič zapeli. Tomanovo besedilo je uglasbil Ivan Miklošič, brat jezikoslovca Frana Miklošiča, in počasi je ime Maribor pričelo prodirati v zavest meščanov. Kljub vsem zaslugam "ščita in ljubljenca slovenskega naroda" pa je Tomana nekaj let kasneje večkrat "vzel v zobe" slovenski literat Fran Levstik. Kot poslanec je namreč dr. Lovro Toman v deželnem zboru na Dunaju leta 1867 glasoval za dualizem, ki mu je prej močno nasprotoval. To naj bi storil v zameno za izgradnjo železniške proge med Ljubljano in Trbižem. Koncesijo zanjo je dobil prav Toman in jo za zajeten kupček denarja prodal naprej. Levstik mu ni ostal dolžan in v svojem Pavlihi je poslancu posvetil prenekatero bodico.
