(AVDIO) Grema na kafe z Nino Gerič: Če lahko hodiš, lahko plešeš

Z vedno nasmejano in urejeno plesalko in vinarko Nino Gerič smo kavo pili v njeni novi kavarni Puella Caffe v Mladinski ulici ob Mestnem parku. Izbira imena ima širšo zgodbo. "Puella v latinščini pomeni punčka in ta naša punčka že nekaj časa raste. Zgodbo smo začeli lani, ko smo predstavili prvo plesno vino puella danza, punčko, ki pleše. Naredili smo cuvee, vino, v katero smo skušali združiti različne sorte, kot smo v plesu združeni plesalci različnih lastnosti. Želeli smo, da se ples lahko tudi okusi. Puella danza je hčerka somiana, vina, ki ga že dlje časa prideluje moj oče," je razložila s prepoznavnim nasmehom na obrazu, ki ga je Slovenija z zadnjih letih spoznala v televizijskem šovu Zvezde plešejo. Pila je kavo z mlekom.
Je bil čas za odprtje lokala po epidemiji in v negotovem času neugoden? Terasa lokala je te dni polna.
"Ne bi se strinjala, da je čas neugoden. Ljudje smo zdaj zelo željni druženja, zabave, vsega, kar nam je (bilo) med karanteno onemogočeno, zato zdaj vse zajemamo s polno žlico. Pa čeprav gre morda zdaj samo za skromno kavo, za trenutke, ki so bili prej nekaj vsakdanjega, normalnega. Zdaj nam to pomeni ogromno, zavedamo se tega."
Vabljeni k poslušanju pogovora na povezavi TUKAJ.

Veliko ste bili tujini, predvsem zaradi plesa.
"Moja plesna zgodba traja vse življenje, plesna zgodba v tujini pa je trajala šest let. Nekaj časa sem bila v ZDA, nekaj časa na ladji, križarki, kjer sem delala z največjim podjetjem na svetu, ki se ukvarja s standardnimi in latinskoameriškimi šov plesi Burn the Floor. Zadnje leto in pol pa sem bila v Angliji. V tujini sem se pridno učila, kako si ljudje stojijo ob strani, se spodbujajo in v trenutku, ko kaj potrebujejo, stopijo do sosedov. Se mi zdi, da mi nismo najbolj navajeni tega. Tudi zato se mi je zdelo zelo pomembno, da za kavarno poiščemo domačo kavo, in ko sem poskusila kavo iz pražarne v Trebnjem, je hitro padla odločitev. Začeli smo graditi zgodbo o tem, da dobimo čim več lokalnega, domačega, slovenskega in s tem podpremo drug drugega. Mogoče še komu odpremo oči. Ne pa, da bomo najprej odšli preko meje, ker so tam stvari boljše. Ker to ne drži."

Česa ste se najbolj razveselili ob vrnitvi v Slovenijo?
"Vsega. Tako klišejsko, pa tako resnično. Dokler Slovenije ne zapustiš za nekaj časa, se ne zavedaš, kaj imamo. Živimo v luksuzu. Polovica Američanov, Angležev in drugih po svetu bi dala marsikaj, da bi živeli tukaj, v deželi, ki jo premalo cenimo. Kvaliteta življenja, vreme, hrana, ljudje ... Ko sem se po desetih mesecih vračala v Slovenijo, sem na glas govorila, kako je zeleno, lepo in čisto. Pa sem prišla domov."

Veliko otrok in staršev je videti tukaj, velika večina je tukaj zaradi plesa, ki vam je tako blizu.
"Plesni park je nastal leta 2010. Ples je moja največja ljubezen in vedno sem si želela, da bi lahko delala kakorkoli v povezavi s plesom. Ko končaš tekmovalno kariero, je bilo učenje plesa včasih edina priložnost v Sloveniji, da si lahko živel od plesa. Ples sem zato skušala približati širši populaciji ne glede na starost ali spol. Po šestih letih delovanja Plesnega parka sem dobila povabilo na Burn the Floor. Temu se ne odrečeš. Verjetno je ljudem bližje, da rečem, da je to podobno vabilu nogometašu, da zaigra za Barcelono. Ne rečeš ne. Ker v življenju ne zmoreš sedeti na dveh stolih, smo se odločili, da bo imel Plesni park pavzo. Še vedno izvajamo individualne plesne ure, tečajev trenutno ni. Se bo pa Plesni park vrnil v polni obliki."
Sodelovali ste v najbolj izpostavljeni plesni oddaji v Sloveniji. Kako je sodelovati v takšnih šovih in kaj pomeni za plesalce?
"Kamero moraš imeti rad, če je nimaš rad, ne glede na to, kako kvaliteten plesalec si, je težko. Plesalci smo navajeni nastopov in v osnovi težav s tem nimamo. Zelo pozitivno presenečena sem nad oddajo Zvezde plešejo. Slovenci smo ali pa smo bili zelo polovičarski pri nekaterih stvareh. Nekatere stvari hočemo kopirati ali pa se jih lotiti, pa se jih ne lotimo prav in naredimo neko svojo verzijo, ki je narejena na pol. Proplus ima kupljeno licenco in vse je na visokem nivoju. In kolikor sem lahko videla in slišala, je izpeljana na zelo podobnem način kot v Angliji."

Se je ljudem s tem ples kaj približal?
"Govorim lahko za Maribor, ker imam največ izkušenj od tukaj. Zelo specifični smo glede plesa. Blazno veliko nas ima ples radih, veliko ljudi pleše. Imamo pa večni problem, ko govorimo, da moški ne znajo plesati, da imajo dve levi nogi, da so leseni kot hlod in da nikoli ne bodo plesali ali se kakšnega plesa naučili. To absolutno ne drži. Moj soplesalec na Burn the Floor je plesno učno uro vedno začel s stavkom: 'Če lahko hodiš, lahko plešeš.' Dvakrat bi to podčrtala. Morda je lažje nekomu, ki je bolj talentiran, a čisto vsak se lahko nauči in to do zelo visokega nivoja."
Kateri ples je Mariborčankam in Mariborčanom najbolj blizu?
"Pred nekaj leti bi rekla, da je to gotovo polka. Zdaj ni več tako. Smo plesno izobraženi, ogromno ljudi hodi na plesne tečaje, prepoznajo glasbo, na katero se pleše kateri ples, katero držo lahko uporabljaš in katere plesne korake. Meni se to zdi zelo fajn. Debel led smo že prebili."
Kateri ples bi nam ustrezal glede na mentaliteto?
"Morda kakšen tango, ker smo kar 'ojštri'. Povezan s salso. Je pa ples, ki nima veliko pravil, ki je razmetan, neurejen, glasen in dobre volje. Valček zagotovo ne bi bil."
Kakšno vino je puella danza, kje so vinogradi in kakšna je letina?
"Vinograd je v Hrastju, pod Pohorjem, pod Meranovim. Lega je zelo ugodna, s tem se radi pohvalimo. Puella danza je cuvee, ker je to punčka, ni mogla ostati sama. Ustekleničili smo tudi renski rizling, somian, chardonnay​, sauvignon​ in rumeni muškat. V Lendavi pa imamo modro frankinjo. Pripravljamo se na trgatev, mislim, da jo bom zaradi obilice dela v kavarni morala izpustiti. Na mojo in očetovo žalost. Oče pravi, da je letina zelo dobra. Edino ose nam jedo rumeni muškat."

Česa si želite v Mariboru?
"Ko sem se vrnila v Maribor po dolgem času, sem videla, da se je spremenil in to v pozitivno smer. Postali smo podobni evropskim mestom, razvila se je infrastruktura. Se mi pa zdi, da smo globoko v duši vedno malo nesrečni. Pa nimamo razloga za to. To bi želela, da se spremeni. Včasih je dovolj samo en korak v drugo državo, pa ne v monden del nekega mesta, da ugotovimo, da imamo tukaj vse."
Potrebujemo pokončno držo, kot jo imate plesalke in plesalci?
"Ne bi bilo slabo, haha. Za vse Slovence, ne samo za Mariborčane, velja, da nimamo razloga, da smo ponižni pred svetom. Fajn bi bilo, da se zravnamo, dvignemo glavo, pogledamo gor, proti soncu, in ne v tla. Da začnemo blesteti v svojem plesu."
Vabljeni k poslušanju pogovora na povezavi TUKAJ.