Za fižolom druga najpomembnejša stročnica je odporna proti nizkim temperaturam, a občutljiva za pogosto menjavanje zmrzovanja in otoplitve. Najbolje grah uspeva na srednje težkih, rahlih, toplih tleh z dovolj humusa in kalcija. Plodovi graha vsebujejo veliko hranljivih snovi, ki naj bi bile učinkovite v boju z rakavimi celicami, poleg tega ima tudi probiotične učinke in znižuje vsebnosti slabega holesterola. Vitamini in minerali v grahu delujejo preventivno in preprečujejo bolezni, povezane s pomanjkanjem železa ali folne kisline. Zaradi teh lastnosti ga prištevamo med superživila. Največ ga pridelajo v Rusiji, ZDA, Kanadi, na Kitajskem, v Indiji, na Poljskem in v Maroku.
Od grobov do kašč
Z zgodovinskega vidika je grah starejši kot fižol in po ocenah arheologov naj bi ga bili ljudje v prehrani uporabljali že več tisočletij. Poznana so sicer štiri genska središča, od koder izvira ta stročnica, in sicer so to osrednja Azija (Indija, Pakistan, Afganistan, Kašmir), Bližnji vzhod (Mala Azija, Iran), Sredozemlje in širše območje današnje Etiopije. Arheologi so našli grahova zrna tudi v kamenodobnih izkopaninah v Švici in Španiji in po prepričanju nekaterih naj bi bil grah celo edina vrtnina, ki so jo takrat gojili.
Grahova zrna so našli tudi v grobovih, starih osem tisoč let, na območju današnje Grčije, v rimskem cesarstvu pa so z grahovo juho hranili sužnje, delavce in gladiatorje. V srednjem veku so grah shranjevali podobno kot žito, za rezervo.
Temelji genetike
Pravi zgodovinski pečat je grah pustil v znanosti, kjer je z njegovo pomočjo prišlo do enega najpomembnejših odkritij na področju genetike. Leta 1865 je avstrijski duhovnik Gregor Mendel s poskusi na grahu dokazal, da pri dedovanju veljajo zakonitosti, s katerimi lahko določimo nekatere lastnosti potomcev. Iz različnih koncev si je Mendel priskrbel več kot 30 različnih sort graha, izmed teh izločil manj primerne in preučil na desettisoče različnih rastlin. Grah je Mendel za svoje poskuse izbral zato, ker je želel opazovati razvoj preproste, nezahtevne enoletnice z dobro vidnimi lastnostmi.
Osredotočil se je na velikost rastline, barvo cvetov in plodov ter obliko semen in plodov. Med seboj je križal tiste rastline graha, ki so se razlikovale v posamezni lastnosti, rezultate križanj pa je spremljal več let in na podlagi dobljenih rezultatov postavil preprosto teorijo o dedovanju lastnosti iz generacije v generacijo.
Čeprav ga v tistem času ni nihče razumel in so njegovi dosežki zaradi njegove skromnosti utonili v pozabo za nekaj desetletij, velja Gregor Mendel za očeta genetike, ki je z rezultati svojih eksperimentov s pomočjo majhne zelene stročnice utemeljil genetiko kot znanost in postavil temelje sodobni biologiji.
