Začasnica na Rotovškem trgu

Rotovški trg sredi Maribora je resda majhen, a kot eminenten prostor v strogem središču mesta bi moral biti pomembna točka kulturnega, družabnega in še kakšnega dogajanja. Pa to že dolgo ni več. Nazadnje so ga začasno in zgolj za silo uredili tik pred lokalnimi volitvami leta 2014, ko so polomljene tlakovce nadomestili s peskom in namestili nekaj korit z drevesci. Smeli načrti za ureditev sicer že dolgo obstajajo, a so tesno povezani z obnovo Mariborske knjižnice, ki pa se venomer izmika ali jo hočejo mestni oblastniki celo izriniti kam drugam.
Knjižnica z napisi na oknih in oglasnih panojih opozarja redke mimoidoče na svojo stisko, to pa je bilo do nedavna tudi vse pozornosti vredno na zanemarjenem trgu. Tako naj bi tudi spet bilo kak dan po slovenskem kulturnem prazniku, ko bodo odstranili Začasnico, uporabno umetniško intervencijo v javni prostor, ki so jo v okviru mednarodnega festivala Lumina postavili konec lanskega novembra, v sklopu prednovoletnega okraševanja mesta.

Estetsko in uporabno

Kot pove že ime objekta, gre za nekaj začasnega. Zunanje ogrodje so kovinske cevi, ki tvorijo stranice kocke, podobne tamkajšnjim koritom za rastline. Na ogrodje je s kakim kilometrom vrvic obešena konstrukcija polkroglaste oblike iz umetelno izrezljanih lesenih plošč. Pod kupolo iz njih stoji povsem običajna klop. Skozi večji odprtini na obeh straneh kupole se s klopi vidita prehoda na precej bolj urejena in tudi funkcionalna trga - Glavni in Slomškov. Sicer pa različno oblikovane in v raznolike geometrijske vzorce razporejene odprtinice na lesenih ploščah omogočajo bodisi zelo zožen in selektiven pogled na detajle Rotovškega trga ali pa preprosto uživanje v igri svetlobe in senc, ki se še bolj izrazi ponoči.
Na enega od vogalov trga gleda stavba, v kateri je mariborska izpostava Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKD). Tam je kot konservatorka zaposlena akademska kiparka Vlasta Čobal Sedmak, avtorica idejne zasnove Začasnice, ki jo je izdelala z desetimi študenti drugega letnika Višje lesarske šole Maribor v okviru predmeta oblikovanje materialov. Vsak od sodelujočih je iz impregniranih vezanih plošč s pomočjo laserskega rezalnika po lastni zamisli izdelal plošče primernih dimenzij, ki so jih nato s pomočjo obešalnih in napenjalnih vrvic ter plastičnih vezi sestavili v kupolo.

V spomin in opomin

Maribor je nekoč kar precej vlagal v javne skulpture iz betona. A Forma viva ni nikdar zares zaživela. Mnogi kipi so pozabljeni, zanemarjeni, nekateri celo uničeni ali odstranjeni. Vodeni ogledi, ki jih občasno organizira Umetnostna galerija Maribor, so sicer praviloma odmevni in dobro obiskani, a se dotaknejo le neznatne peščice umetniško senzibilnih meščanov, velika večina pa je do njih povsem brezbrižna ali niti ne ve zanje. Morda je, kot poudarja akademski slikar Bine Kovačič, prav tako konservator pri ZVKD, mariborski prostor (in čas) tudi zato preveč naklonjen likovnim šarlatanom, bleferjem in nastopačem, ki s spretnim lobiranjem, piarovstvom ter izdatno pomočjo investitorjev z mnogo več denarja in vpliva kot estetskega čuta in družbene odgovornosti dobesedno smetijo javni prostor z objekti več kot dvomljive kakovosti.
Se je pa zadnje čase - najbrž tudi zaradi združevanja praktične uporabnosti in estetske prefinjenosti - vendarle kar dobro prijel cenejši in tehnično lažje izvedljiv projekt Zgodbe o klopeh in ljudeh. A Maja Pegan vendarle opozarja, da vsaj nekatere klopi, ki so jih izdelali priznani mariborski umetniki, niso najbolj smiselno umeščene. Začasnica, ki se je v svojem kratkem obstoju med ljudmi presenetljivo dobro prijela (nekomu celo skoraj vsak dan služi kot kotiček za jutranji počitek), opominja tudi na to. Prav večpomenskost in diskretna kritičnost do prevladujočega odnosa tako oblasti kot ignorantske večine do javnega prostora nasploh in popolne degradiranosti Rotovškega trga posebej pa daje tej in podobnim prostorskim intervencijam še poseben pomen.
Začasnica ima uradno dovoljenje za obstoj na tistem mestu do 9. februarja letos. Ker je takrat sobota, jo bodo predvidoma odstranili v ponedeljek, 11. februarja. Objekt je zasnovan tako, da ga je mogoče razmeroma zlahka razstaviti, prestaviti in tako ali nekoliko drugače ponovno postaviti kje drugje. Ustvarjalci se nadejajo, da se bo to tudi zgodilo - če ne v Mariboru, pa v katerem od okoliških krajev.