Z lutkami skozi lepo in težko: Zakaj Žogice Marogice (še) ni v muzeju?

Ker je lutkarija v mestu prisotna že več kot sto let, je bilo "odbiranje" tistih lutk, ki si zaslužijo mesto v novem razstavišču, težavno početje. Obiskovalca v predprostoru najprej pozdravi krava iz Leteče krave, prve predstave po profesionalizaciji lutkovnega gledališča. Odtlej pravzaprav mineva že skoraj 50 let. V tem času se je zvrstilo ogromno predstav in nastalo mnogo lutk, a nekje je bilo - pri snovanju muzejske razstave - vendarle treba potegniti vsaj nekakšno "mejo". Muzej na osrednjem delu tako predstavlja lutke iz predstav od profesionalizacije dalje: Čebelico Majo, Alico v čudežni deželi, Obutega mačka ... Vključene predstave si ne sledijo kronološko, temveč so na razstavišču predstavljene različne tehnologije (marionete, ploske lutke, ročne lutke, namizne lutke), slogi, najpomembnejši avtorji, naslovi in obdobja. Pomembno je, da mlajši obiskovalci v muzeju prepoznajo zgodbe, ki jih poznajo tudi sicer, in da so v razstavo obenem vpleteni novejši in aktualnejši naslovi. To trenutni postavitvi nedvomno uspeva. Dosežek je tudi, da so v muzej vključene penaste lutke, ki so zaradi občutljive zasnove pogosto v slabšem stanju. Čas jim rad pride do živega!

Predstava Meso ali razodetje ima v muzeju recimo posebno mesto - lutki nas presenetita v valju na sredini prostora in s svojo pretresljivo podobo docela zadeneta. Predstavo je sicer režiral Jernej Lorenci, pod lutke pa se podpisuje Gregor Lorenci, eden najboljših avtorjev lutk pri nas. Pomembno je povedati, da sta lutki v muzeju repliki: originala sta nekaj časa preživela v ljubljanskem lutkovnem muzeju in sta v precej slabem stanju. "Želeli smo, da se lutki premikata in da se zadaj vidijo tudi mehanizmi. V predstavi so sicer bile lutke še veliko bolj komplicirane - odpirale so oči in spuščale mehurke," ob postopanju okoli replike pojasni Špela Hren Juhart, soavtorica osrednje postavitve. Ob pogledu na Lorencijeve lutke se obiskovalec brez dvoma vpraša: zakaj so lutke in lutkovne predstave tako pogosto omejene samo v domeno otrok? In kaj lahko lutke dajo odraslemu?

Da to ni zgolj specifičen slovenski "problem", pojasni direktorica in umetniška vodja Katarina Klančnik Kocutar. V izhodišču so bile lutke namenjene odraslim! Obstajajo teorije, da se je lutkarija začela že v jamah, ko so ljudje senčili s prsti in jih postavljali v različne oblike. Tudi "senčna lutka" je bila namreč namenjena pripovedovanju. Na enem od bienalov je Lutkovno gledališče Maribor predstavilo razstavo partizanskih lutk - tudi partizanom so lutke služile kot sredstvo zabave in posmeha. "Lutka si je lahko privoščila več kot človek, bila je lahko zelo politična. Lutkarji so v prejšnjih stoletjih hodili po trgih in igrali za vse. Predvsem so nagovarjali odraslo publiko, otroštvo takrat niti ni bilo razumljeno na poseben način. Sčasoma, konec 19. in v začetku 20. stoletja, so lutke postale sredstvo vzgoje," še pojasni direktorica. Takrat se je zgodil obrat k otrokom, ki še vedno vztraja. "To je velika škoda in proti tem predsodkom se borimo. 'Ja, če bi imel vnuke, bi prišel,' mi včasih kdo reče. V resnici pa imamo na repertoarju že tako ali tako predstave, ki so eksplicitno mišljene za mladino in odrasle. Znani lutkar Brane Vižintin, ki je tudi dober pedagog, je nekoč rekel, da je predstava - če je dobro narejena - za odrasle aktualna ne glede na to, kdo je njen primarni naslovnik. Pogosto tudi na predstavah opazimo, da se odrasli vanje poglobijo z enako ali celo večjo intenzivnostjo," dodaja direktorica.

Kdaj se lutke pravzaprav lahko preselijo v muzej? Čeprav ima mariborsko lutkovno gledališče široko zgodovino, je v muzeju vseeno opaziti tudi lutke iz novejših predstav, denimo iz leta 2016. "V muzej lahko vstopijo, ko se predstava več ne igra. Vsaka sezona ima poleg šestih premier med 15 in 20 ponovitev. Vsako leto se repertoar 'čisti', prostor se daje novim predstavam – od starih je nekaj zimzelenih, ki ostajajo," pojasni Špela Hren Juhart in doda, da ljudje v muzeju pogrešajo Žogico Marogico, a nje tam ne more biti, ker dvakrat letno še igra! Nekatere predstave živijo dlje, ker so bolj priljubljene in ker lažje dobijo občinstvo, druge imajo krajšo življenjsko dobo. "Vseeno pa hranimo vse lutke - naše skladišče preko Drave je prepolno krasnih lutk, za katere nam je žal, da jih ljudje niso mogli videti," nadaljuje sogovornica. Tudi drugje v gledališču bodo zato uredili nekaj mest, kjer se bo lahko pokazala še kakšna lutka - trenutno pri blagajni že pričaka ogromna glava iz … no, to pa bralci ugotovite sami.

Vseeno zgodovine pred profesionalizacijo niso izključili - posebej izpostavljajo pomembnega ustvarjalca Antona Jezovška (1905-1992). V prihodnje bodo tudi Jezovškov del opremili z "razširjeno resničnostjo", med drugim s posnetkom tega, kako avtor rezbari lutke. "Razstave nismo želeli pretirano natlačiti, čeprav imamo materiala za štiri takšne prostore. Želeli smo, da diha in da se pokazano likovno ter kontekstualno povezuje," doda Špela Hren Juhart.

Predstava Sanje o zvezdi iz leta 2016 v režiji Silvana Omerzuja (tudi avtor vizualne podobe) je denimo zamrla precej hitro. Tudi tekst je izjemno težek, zahteven - protagonista sta bratec in sestrica, sestrica pa nato umre. Ukvarjanje s smrtjo, sploh otrokovo, je težko predajati in prodajati, zato poskušajo v lutkovnem gledališču (in muzeju) izobraževati tudi pedagoge. Veliko jih namreč ne želi tvegati. Otroke vodijo le na Žogico Marogico, Janka in Metko, Sneguljčico … Seveda gre za zimzelene predstave, ki pa niso sodobne. Tam otroci ne pridejo v stik z ničemer, kar je tematsko, likovno ali glasbeno ... aktualno. Pri izbiri imajo nezanemarljivo vlogo zagotovo tudi starši. "Zelo pogosto je zaščitništvo do otrok - da bi jih torej obvarovali pred vsem zlim in vsem slabim -, hkrati pa se pozablja, da so gledališče, pravljica in fikcija varno zavetje, v katerem lahko otroci predelajo težke teme," je jasna Špela Hren Juhart. Lutkovno gledališče je obenem pogosto prvi stik človeka s kompleksnostjo umetnosti, saj združuje igro, likovno umetnost, glasbo … "Ker je ta umetnost tako 'polna', je tudi odličen vstop v različne umetnosti," doda Katarina Klančnik Kocutar in obenem izpostavi, da so po omenjeni predstavi z otroki izvedli nekaj pogovorov. Zanimal jih je njihov odziv na videno. "Trezno, brez drame in patetike so otroci ta sporočila sprejeli in dojeli," se spominja.