"Smo v izteku povojne epohe, ki se je začela vzpostavljati med drugo svetovno vojno s konferencami angloameriških zaveznikov v Teheranu ali Jalti, kjer so bile vzpostavljene glavne koordinate povojne ureditve sveta. Veliki geopolitični premiki in nuja strukturnih sprememb družb so bili tudi med glavnimi razlogi za obe vojni velikega obsega v 20. stoletju. Tako prva kot druga kažeta, da je v stanju vojne, ko mirujejo, razpadejo ali se rahljajo uveljavljeni stebri družb, lažje razrešiti nakopičene družbene antagonizme in izpeljati velike družbene reze, ki jih zahteva doba zaradi novih ključnih izumov in tehnologij. Pri tem vojne ne smemo enačiti s kaosom, nasprotno, vojna je nadzorovano dogajanje per se, ravno tako čas pred začetkom vojne, saj so vložki (potencialnih) nasprotnikov izjemno veliki. Res pa kaos grozi na prehodih iz vojne v mir … Človeške družbe doslej niso pokazale talenta za izpeljavo velikih družbenih preoblikovanj v okviru mirnodobnih razmerij.
Prva in druga svetovna vojna sta neločljivo povezani, obe sta bili izzvani za implementacijo industrijske dobe, za popolno prepojitev družbenega in zasebnega prostora z novimi tehnologijami. Povojna doba temelji na avtomobilizaciji družb, zato je danes tako ključnega pomena, kaj se dogaja z avtomobilsko industrijo v Evropi. Ko bo padla, se bodo začeli tudi v Evropi dogajati orjaški družbeni in politični pretresi. Ko Donald Trump grozi evropski avtomobilski industriji, grozi temeljem povojne ureditve. /.../ Zgodovina je učiteljica življenja, vendar je ne smemo brati kot kuharsko knjigo. Kar vemo iz zgodovine, nas ne obvaruje pred človeškim trpljenjem, krutostjo ali neumnostjo v prihodnosti. Na strukturni ravni ter ob predpostavki motrenja časovno in prostorsko primerljivih družb pa je lahko zgodovinopisje v veliko pomoč pri razumevanju stvarnosti v spektru daljših časovnih dogajanj in družbenih procesov."
