(TV OKO) Inhumanum: Preveč eksplicitnosti in eksplikacij

Kadar me TV-profesionalec z dolgo kilometrino, ki ga cenim, opozori na kak nacionalkin projekt, ponavadi postanem pozorna. Posebno ker namigi niso pogosti. Tokrat sem bila opozorjena na Inhumanum – Umori na Slovenskem, novo nacionalkino igrano-dokumentarno serijo. In napotilo ni bilo spodbudno. Toliko bolj vznemirljivo, torej.

Črna kronika me je od nekdaj begala. Nisem njen fan, priznam. Vedno sem pogrešala pravo mero, vsekakor ne sodim v tisto množico, ki kriminal v medijih spremlja strastno in ažurno.

Nova serija o najgrozljivejših slovenskih zločinih je zlasti dokumentaristično silno ambiciozno zastavljena, s kopico esejističnih eksplikacij pravnikov vseh profilov - kriminalistov, forenzičnih in kliničnih psihologov, sociologov, antropologov, duhovnikov  ... Nedoumljivo dramatično vstopajo na prizorišče zločinov in ta dramaturgija takoj deluje odvečno in prisiljeno. Skozi dogajanje vodi novinar Janez Krušič Sterguljc, ki prevzema tudi druge vloge, denimo izmeri pulz umorjene, intervjuva nekatere realne obsojence za umore na Dobu, se nenehno vljudno zahvaljuje in se slovesno odet pojavlja na prizoriščih zločina, garniranih z golim ženskim telesom, odrezanimi rokami in okrušenim kamenjem. Vtis je pogosto, kot da so se z manj pomembnimi rečmi procesa ukvarjali več kot s temeljnim dogajanjem. Nenavadni vstopi v realno, v bistvu fiktivno dogajanje so pogosto deplasirani in neokusni. Denimo nenehno prijemanje okrvavljenih corpusov delicti. Vse preveč na videz drobnih motečih elementov je, ki delujejo plehko, morbidno.

Zločini in zločinci so prikazani naturalistično eksplicitno, zlasti ko gre za velike količine krvi, okrvavljenega morilskega orožja – od nožev do kladiv ... Anonimizirani so, čeprav iz pričevanj strokovnjakov zvemo, da gre za Trobca, Pluta, Marolta - Mariborčana, ki je pokončal hčerkici s kuhinjskim kladivom ...Tudi dokumentarni posnetki iz najbolj razvpitih procesov so sporadično vpleteni.

Režiser Igor Zupe je vpeljal igrani del, ki po sugestivnosti niha. Najbolj odvračata pretirana eksplicitnost in patetika, ki zaudarja po trivialnosti. In ne pomagajo ne dobri igralci ne nenehna strokovna spremljava (pa če je še tako tehtna in prihaja iz najbolj posvečenih ust). Boštjan Brezovnik, ki je avtor scenarija, skupaj z Zupetom, je zbral resnično bogato faktografijo o najbolj temnih, sprevrženih plateh nacionalnega karakterja. Pritegnil je vse relevantne institucije, ki se pod nacionalnim soncem ukvarjajo z »nečloveškimi ravnanji človeka«. Spoštovanja vreden napor, skratka. Po potrebi je tudi narator.

K nelagodju vsega videnega prispeva glasbena spremljava s slovenskimi popevkami, v središču je Ditka Haberl s tisto krasno Nad mestom se dani. V kontrastu s krvavim dogajanjem deluje kot katahreza v literarni teoriji, neokusno nezdružljivo. Čeprav so avtorji hoteli na ta način najbrž približati svet teme in svetlobe, je občutek o zlorabljanju žlahtne glasbe neizbežen. »Gledališko« predstavljanje akterjev ob koncu posamezne epizode nima nobenega rezona. Čemu tako izpostavljati ustvarjalce? Tudi vitalnega časa gre preveč za ta opravila brez teže in vsebine. Nastopaško deluje in redundantno.

Prikazovanje zločinov je bilo denimo v kultni seriji Tatort - Prizorišče zločina (na televiziji nemškega govornega območja je živela serija skoraj pol stoletja) izjemno subtilno in s pravo mero. Rezi, close upi, zvoki v Inhumanumu pa so vse premočni in hitro se izkaže, da je več pač hitro preveč in da dogajanje s kopičenjem vsega živega hitro zapade v senzacionalizem, v kič. Tega pa si najbrž niso želeli ne avtorji, še manj pa publika.