To ni elitizem, to je garanje

V mariborskem ciklu Carpe artem sta se prejšnji teden predstavila tudi Uroš Rojko, skladatelj, klarinetist, akademik, in Luka Juhart, akordeonist, skladatelj. Pred koncertom je nastal tale pogovor z umetnikoma, ki se ni mogel izogniti odnosu do umetnostne, resne, klasične glasbe danes.
Pogovarjamo se v času 34. Slovenskih glasbenih dnevov, posvečeni so tudi 80-letnici Akademije za glasbo, na kateri sta oba profesorja. Gospod Rojko, orali ste ledino, prvi ste začeli predavati sodobno glasbo na "stari dami", gospod Juhart, z vašim prihodom pa sta se začela katedra in studio za sodobno glasbo. Nekoliko konservativna ustanova je izšolala številne odlične, mednarodno uveljavljene skladatelje in skladateljice, kot so Vito Žuraj, Nina Šenk, Tadeja Vulc, Nana Forte, Matej Bonin, Petra Strahovnik ... Torej se je nekaj premaknilo?
Luka Juhart: "Na akademijo sem prišel neobremenjen, zelo malo ljudi sem poznal tam. Takoj po mariborski srednji šoli sem odšel v tujino, bil sem samozaposlen, veliko igral in poklicali so me z akademije, da bi predaval. Habilitiral sem se in hitro mi je še en Mariborčan, Matjaž Drevenšek, prodekan za umetniško dejavnost, potem ko sem napisal učni načrt za nov predmet Studio za sodobno glasbo in izvedel nekaj projektov sodobne glasbe, ponudil katedro za sodobno glasbo. Pristopil sem sproščeno, nisem imel velikega pričakovanja. Sodeloval sem s tistimi, ki so si to želeli. Kar nekaj kolegov je, ki so bili z veseljem zraven, pa tudi kar nekaj takih, ki tega nočejo. Studio, naš predmet je zrasel iz petih študentov pred štirimi leti na 38 študentov letos. Blizu 100 študentov gre skozi naš studio vsako leto. Trudim se, da dobijo vsa potrebna orodja, da lahko zaživijo na svobodnjaški sceni, na trgu. Sredstev za ustvarjanje je zelo malo, pogoji so slabi, a nam nekako uspeva. Imamo bogata sodelovanja s sosednjimi akademijami, letos prvič z Gradcem, z oddelkom, ki ga vodi dunajski Klangforum, z Zagrebom, Budimpešto, Brnom."
Uroš Rojko: "Zame kot pedagoga na akademiji pomenita studio in katedra precejšnje olajšanje. Prej je veljalo, da sodobna glasba tako nikogar ne zanima, ne profesorjev ne študentov, in vedno, kadar smo organizirali letne koncerte mladih skladateljev, je bil problem najti izvajalce, zainteresirati kolege profesorje in karkoli izvesti. Bili so poskusi, ustanovil se je celo ansambel za sodobno glasbo, a vse je bilo zelo zapleteno. Osamljen sem bil v razlagah, zakaj se je treba ukvarjati s sodobno glasbo. Ko je Luka prišel na akademijo in si za studio izboril asistenta, eksperta Stevena Loya, se je situacija spremenila. Pa tudi kar nekaj mladih skladateljic in skladateljev se je medtem odpravilo izpopolnjevat v tujino. Kot nekoč meni se je verjetno tudi njim dogodil kulturni šok in začeli so razmišljati drugače. Zdaj so etablirani umetniki. To je začelo spreminjati tudi našo glasbeno krajino v smislu razumevanja današnjega časa, 20. in 21. stoletja. Studii za sodobno glasbo so praksa mnogih nemških univerz, kot je denimo Freiburg, kjer sem sam študiral. V mnogih centrih zahodne Evrope so to avtonomne študijske platforme, integrirane v visokošolske programe glasbenih institucij. Na ljubljanski akademiji studio za novo glasbo obstaja že četrto leto. To je kratek čas in tako rekoč iz nič do rezultatov, kot jih beležimo zdaj, je res fantastičen dosežek.
Seveda je milje sodobne glasbe v primerjavi z drugimi glasbenimi področji majhen, a se širi, vedno več študentov je deležnih teh vsebin. Nekateri se tu najdejo, začnejo dojemati, kako pomemben izziv je lahko sodobna glasba. Izvajanje sodobnih del je zahtevno, vključuje razširjene načine obravnave inštrumenta, ki jih v tradicionalni literaturi pač ni. Odpira nova spoznanja, ki pa neredko vplivajo celo na bolj kakovostno dojemanje tradicionalne glasbe. Kvaliteta izvedb, ki smo jim priča, je včasih res zavidljiva."
V našem prostoru je umetnostna glasba na družbeni margini - ustvarjalci ste mnogi mednarodno prepoznavni, imamo odlične sodobne skladatelje, hkrati pa se prostor utaplja v hrupu komercialne muzike. Vaš kolega skladatelj Pavel Mihelčič je dal v javnost celo resolucijo o drugačnem odnosu do umetnostne glasbe. Kaj pravita?
Uroš Rojko: "To je veliki paradoks našega časa. O tem govori tudi moja skladba Quasi neoliberamente, ki sva jo izvedla v Mariboru. Neoliberalizem je rak človeške družbe. Nezadržno širi svoje metastaze. Zdi se, da ni sile, ki bi znala ustaviti neizmerljiv pohlep. Tisti, ki imajo danes neomejeno moč, niso abstraktna stvar, so ljudje, kot smo mi, a glede na svojo pozicijo so drugačni. Imeti neomejeno moč pomeni biti zasvojen z njo. Ti ljudje ne razmišljajo o planetarnih problemih, o utapljanju sveta v plastiki, prepadu med peščico bogatih in množico revnih ..., razmišljajo le o še več in več. Ameriški psiholog Abraham Maslow je etabliral hierarhijo človeških potreb – piramido, po kateri se lahko 'višje' potrebe zadovoljujejo le, če so zadovoljene 'nižje', osnovne potrebe. Nekdo, ki se dan za dnem komaj prebija skozi življenje, bržkone nima posluha za umetnost. Toda priča smo tudi množicam, ki imajo zadovoljene potrebe in kljub temu nimajo posluha za umetnost. Gre torej za duhovno stanje družbe, ki stagnira."