Petra Vidali
Petkova otvoritvena predstava kolektiva Gecko Poroka je bila tudi uvod v mednarodni konec tedna, ki se ni manifestiral samo na odrih, temveč tudi s podpornimi projekti. Festival je gostil konferenco evropskega regionalnega sveta Mednarodnega gledališkega inštituta ITI in sprejel poročevalce, kritike in umetniške vodje, ki bodo spremljali izbor slovenske produkcije v tekmovalnem in spremljevalnem programu.
Prvi festivalski vikend je v Minoritski cerkvi v nedeljo zvečer zaključil Life Concert Iva Dimčeva. Dogodek je bil napovedovan kot "solo performans" bolgarskega koreografa, performerja, vizualnega umetnika in gejevskega aktivista, ki je že dve desetletji "med zvermi eksperimentalne in radikalne umetnosti". Eksperimentalno in večmedijsko fazo je počasi premagovala "ljubezen do glasbe", ki naj bi povsem triumfirala po lanskem umetnikovem preboju v britanskem X-Factorju. "Njegov impresivno močni glas, ki se pretaka od rock zvezde do primadone, in karizmatična odrska prisotnost sta soglasna. V prvem trenutku surova žival, v drugem krhek in občutljiv. Ivo Dimčev sence in svetlobo v svoji glasbi obvladuje z besedno in fizično lahko(tno)stjo," smo še prebrali. Za refleksijo dogodka bi bilo bolj kot uprizoritveni diskurz treba obvladati žargon glasbene kritike. Več bi bilo treba vedeti o solo petju kot o solo performansih skratka. Ne le, da je očitno prevladala ljubezen do glasbe, znotraj tega je nastopila faza (zgolj) melanholičnih ljubezenskih napevov. In ker je Minoritska cerkev preveč akustična za nasnete bogate multiinstrumentalne aranžmaje, je večinoma soliral ob kitarskih zvokih sintetizatorja.
Tako smo se morda prve pol ure spraševali, kaj vemo o transformativnih glasovih, o falzetih, o bio- in sociopogojenosti proizvodnje in recepcije vokalne glasbe ..., dokler nismo ugotovili, da gredo lege, o katerih ne znamo povedati ničesar, lepo v uho in da prav tako legajo na dušo in lahko torej preprosto poslušamo dober koncert. Po naslednje pol ure ga je bilo žal že konec, a se nismo počutili opeharjene.
