Televizija Slovenija je pozitivno klimo okoli serije Jezero prebrisano izkoristila za to, da je kar takoj začela predvajati svojo naslednjo izvirno produkcijo, žanrsko vsaj približno podobno serijo V imenu ljudstva režiserja Vojka Anzeljca, ki je tako morala hitro stopiti v velike čevlje svojega predhodnika. Najbolj vidna poteza tokratne serije je, da za razliko od prejšnje v glavno vlogo postavlja ženski lik, s čimer je sledila sodobnim trendom v televizijskem in filmskem pripovedovanju, ki poskušajo v največji meri poskrbeti za uravnoteženost med spoloma. Vse breme pripovedi v zgodbi leži na Niki (Ajda Smrekar), obetavni, a uporniški odvetniški pripravnici, ki ob enem izmed pravnih primerov začne razkrivati izprijen odnos korporacij naproti preprostim ljudem, obenem pa pride tudi na sled dolgo zamolčani družinski skrivnosti.
Primerjava z Jezerom se hitro izkaže za nekoliko neumestno, saj že takoj na začetku postane jasno, da je V imenu ljudstva za stopnico manj ambiciozen izdelek. Pa vendar - če ima manjši proračun za posledico kopico produkcijskih hendikepov, ki segajo od manj izpiljene fotografije do pogostejšega zanašanja na interierje, potem so bolj zaskrbljujoče tiste artistične pomanjkljivosti. V imenu ljudstva je namreč serija, ki ne premore nobene subtilnosti - gre za enega tistih scenarijev, kjer je vse izrečeno, na vse pokazano s prstom, največkrat z občutno pretirano igro. Če je bil lik Sebastiana Cavazze v Jezeru naturalistično čemeren, zdaj še toliko bolj v oči pade potencirano nastopaška igra Ajde Smrekar. Pravzaprav je suma vredno že to, da podobno kot Tjaša Železnik v Tauferjevem Lajfu (2008) tudi tukaj igralka v srednjih tridesetih igra dekle, ki bi jih po vedenju morala imeti vsaj tretjino manj. Protagonistka serije V imenu ljudstva ima zaradi tega veliko skupnega z nespretno napihnjenim likom Vesne Milek v Anini proviziji in že umestitev v to družbo dovolj pove o tem, kam približno serija sodi po svoji kakovosti.
Tu so tudi druge težave. Še večji problem ima serija v tem, da poskuša obravnavati nekatere pereče težave slovenske družbe, predvsem razpon med močnimi institucijami na eni strani in malim človekom na drugi. Serija morda res tudi s tem sledi sodobnim smernicam v zahodni filmski produkciji, a kadar se ustvarjalci v ZDA lotijo tega pristopa v igranem filmu, poskušajo v največji meri poustvariti vzdušje nekega resničnega dogodka, tako da se vse skupaj gleda že skorajda kot dokumentaristična rekonstrukcija. V imenu ljudstva namesto tega svoje dogodke tako močno dramatizira, stereotipizira in poenostavlja, da serija bolj spominja na telenovelo kot pa na katero od nedavnih kakovostnih TV-serij. S tem ko gledalec nikoli zares ne ve, kaj izhaja iz resničnega življenja, kaj pa je zgolj nespretno pretiravanje, serija dela več škode prizadevanju, da bi javnost ozaveščala o teh pomembnih temah.
V imenu ljudstva je zatorej TV-serija starega kova - ena tistih, ki ponudi nekaj na hitro posnetega, površno napisanega in nasploh cenenega ter nam s tem poskuša dokazati, da je televizijsko okolje že po definiciji za razred slabše od tistega, kar gledamo v kinu, pa čeprav je v dobi vzpona digitalne televizije takšna miselnost stvar preteklosti. Nekoliko širše gledano, pa sta tako Jezero kot V imenu ljudstva simptoma nekega širšega problema v slovenski igrani produkciji. Obe seriji namreč poskušata dokaj nespretno kompenzirati dejstvo, da si domače filmske institucije zaradi vpetosti v polarizirano ideološko sliko v državi ne drznejo proizvesti polnovrednega političnega filma, zato namesto tega ponujajo zgodbe, ki kot mačka okoli vroče kaše zgolj od daleč naslavljajo resnične družbene dogodke. Vendar pa se očitno niti ustvarjalci sami ne zavedajo, da te serije zaradi tega niso nič bolj pristne, temveč še vedno ponujajo zgolj šund.
