(RECENZIJA ROMANA) Moški dnevi zavrženosti

Mislim, da v slovenščini "ločitvena literatura" še nima statusa žanra ali sploh termina. V angleščini najdemo cele sezname "divorce fiction books", res pa so veliko daljši tisti s predznakom "women's". Moških ločitvenih romanov ni veliko.

Moški na mojem mestu (slovenščina pušča dilemo, ali gre za ednino ali množino, originalna formulacija pa je množinska) je po Konje krast in V Sibirijo tretji v slovenščino prevedeni roman norveškega pisatelja Pera Pettersona. Prvoosebni pripovedovalec Arvin Jansen, precej znan norveški pisatelj, po tem, ko ga je nepričakovano zapustila žena in mati njunih treh hčera, ne more početi ničesar, niti pisati. Zgodbo postločitvenega leta rekonstruira šele takrat, ko je trpljenje že mimo. Ker to, kar doživlja, brez dvoma je trpljenje. Pasivno, apatično, ampak enako obsesivno in brezizhodno kot bolj dramatična, histerična ali agonalna oblika muk, ki jih je v Dnevih zavrženosti antološko izpisala Elena Ferrante.

Arvin se v času, ko ga je zapustila Turid, oddaljuje od vsega, kar se je izkazalo za varljivo stabilnost. Izgubo trajne ženske poskuša kompenzirati s pregovornim nasprotjem, mnogimi ženskami za eno noč, a v bistvu tudi njih gleda samo skozi optiko možne večnosti. Ne more spati v domači postelji, ne more obstati v stanovanju. Njegova postelja in dom postane avto. Če ne gre z avtom, pa z javnim prevozom in velikokrat na dolge razdalje tudi na nogah. Fizično premikanje je edina stalnica in nuja tega moškega, je obupen poskus, da bi se premaknil z mrtve točke. Roman je najbolj sugestiven prav v izpisovanju boleče nemožnosti spremembe. Poznavalci Pettersonovega opusa in/ali življenja se ob tem gotovo spomnijo na njegovo izkušnjo izgube staršev in brata v nesreči trajekta, ki jo je - prav tako s poudarkom na bolečem vrtenju v začaranem krogu - izpisal v romanu I kjølvannet (angl. prevod In the Wake). Petterson V moških na mojem mestu tudi eksplicitno poskrbi za avtofikcijski pakt, saj Arvina Jansena (ki je postal Pettersonov stalni literarni alterego, srečamo ga tudi v drugih romanih) izguba žene doleti kmalu po izgubi krvnih sorodnikov, v nekem smislu je druga izguba celo stranski učinek prve.

In seveda pisatelj v Moških na mojem mestu izgublja tudi otroke. Potem ko s puncami v avtu zleti s ceste in potem ko - tudi zaradi alkohola, ki prav tako postane stalni spremljevalec - zanje ni sposoben poskrbeti več niti na prazničen večer, ko so končno spet pri njem, je obiskov konec. Tako kot v romanu Konje krast so v Moških na mojem mestu žrtev ločitve tudi otroci. Vendar "žrtev" ostaja beseda, ki v Pettersonovem svetu nima mesta. Nasprotno, v Konje krast se bolečina otroka zaradi odtegnitve očeta bije z naukom, ki mu ga je pred razhodom oziroma izginotjem vcepljal oče: "Sami odločamo, kdaj boli." Simbolni prehod iz otroštva v odraslost se v romanu zgodi prav z odločitvijo, da boleč manko ne sme biti razlog za to, da bi poškodovali sebe in druge, da bi škodovali sebi in drugim. Tudi v Moških na mojem mestu je točka preloma otrok, le da je tokrat optika obrnjena. Najstarejša hčerka Vigdis, ravno v občutljivem zgodnjenajstniškem obdobju, seveda pokasira največ. Toliko, da si ne more pomagati sama. Starša, vsak v svojem postločitvenem breznu, pa ji tudi nista v pomoč. Roman tako neeksplicitno načenja tudi problematiko pedopsihiatrije. Preveč enostavno bi bilo reči, da je stabilnost otrok odvisna od stabilnosti staršev - in obratno, in še bolj, da je mogoče vse probleme rešiti doma, vseeno pa je bila verjetno zaskrbljenost za hčerko in njuna pot do bolnišnice tisti zadnji mučen (s)prehod, ki je prekinil vrtenje v začaranem krogu. "Ampak zdaj se je razpletlo. Nekaj je minilo. Bilo je tako prijetno. Slišiš, Jondal, sem rekel sam pri sebi, samo tako prijetno je. In rekel sem. Vigdis, kaj misliš, a končava za danes. Bil sem olajšan, ampak tudi izčrpan, rekel sem, saj lahko nadaljujeva kak drug dan, čez vikend, mogoče, nimam nič proti. Stal sem, z nosom komaj kakšna dva metra pred vrati bolnišnice. Čakal sem, nisem se obrnil. Če bom moral, bom pač moral. Potem bom pač pozvonil. Okej, oči, je nenadoma rekla Vigdis in malo sem se zdrznil, to je bilo prvo, kar je rekla od postaje na Hanaborgu. Obrnil sem se, šibko se je nasmehnila in nasmehnil sem se nazaj, v redu, sem rekel, potem bova pa naredila tako." Tako kot je v Konje krast povsem nemočna mati za trenutek zmogla toliko moči, da je podprla in vzpostavila sina, je zapredeni Arvin zaslišal hčerkin glas.

Svet Moških na mojem mestu je, enako kot svet romana Konje krast - in, čeprav je tam ženska tista, ki ostane sama po izgubi ljubljenega brata, pravzaprav ne bistveno drugače kot svet romana V Sibirijo - izrazito moški svet. Med svetovi teh romanov je več kot pol stoletja razlike, in ženske so vmes vendarle postale junakinje svojih življenj, ampak Petterson se ne prilagaja modi, se zdi. Ostaja v svetu, v katerega je bil vzgojen, in se še naprej trudi predvsem razumeti sebe. Dobro, kakšna ženska je zato preveč stereotipna, recimo tista, ki naj bi na pomolu delala samomor, vseeno pa tudi ta Pettersonov moški v obupnem naprezanju, da bi začutil sebe, ni neobčutljiv za druge.