Klara Širovnik
Od časa do časa mi godi prebrati kakšno avtobiografsko literarno delo, še večkrat pa se jim previdno izognem. Avtobiografskost odžira distanco. Ob tragičnih temah zna biti celo patetična. Vseeno pa to, hvala bogu, ni pravilo. Francoska avtorica Sophie Daull v kratkem romanu Na perišču, ki je izšel pri založbi Malinc, draži človekovo samoljubje. V trenutkih obupa in žalosti se nam zdi, da bi drugi morali uzreti in razumeti to, kar doživljamo. Da bi morali pomagati. Potem pa čas prinese izkušnje, izkušnje prinesejo streznitev. Streznitev prinese spoznanje, da se svet, čeprav se sleherniku v nekaj bežnih trenutkih poruši vse, kar ima, ne ustavi niti za stotinko sekunde. Življenje teče dalje. In tudi tisti, ki za trenutek prisluhnejo in postojijo, hitro pozabijo. Mi pa splavamo ali utonemo. Če utonemo, bo svet pozabil tudi na nas.
Sophie Daull v romanu naslavlja dva dogodka, ki sta odločilno zaznamovala njeno življenje - ko je imela 19 let, je njeno mater posilil in umoril moški, ki je bil iz zapora nato predčasno odpuščen, v odrasli dobi pa ji je zaradi bakterijske okužbe nenadno umrla najstniška hči. Zgodba je razmeroma preprosta: morilec matere je danes urejevalec javnih površin v manjšem francoskem mestu in bralca nagovarja prvoosebno. Za namene uspešne ponovne integracije je po prihodu iz zapora spremenil ime in zaživel na novo. Postal je vegetarijanec, nehal je piti alkohol, vzljubil je rutino, svoje službe ne sovraži, o morilskem pohodu izpred let ne razmišlja. Do nedavnega je živel celo v ljubečem homoseksualnem razmerju. Zdi se, da avtorica s to podrobnostjo preizkuša bralčevo držo: nas lahko to, da je neimenovani moški ubijal, ker se je ženska posmehovala njegovi nezmožnosti izvedbe spolnega akta (to je nemara izviralo iz dejstva, da je gej), nekoliko omehča? V nasprotju s pričakovanji družbe morilec živi naprej. "... In po mojem že vsaj dvajset let nisem zares pomislil na tisto zadevo, razen kadar sem blefiral pred psihiatrom in svetovalkami probacijske službe." Pošteno.
Potem na televiziji, v časopisu in na vratih knjigarne zasledi reklamo, da v mesto na predstavitev svoje knjige prihaja ženska z rdečimi lasmi in špičasto brado. To je hči ženske, ki jo je umoril, v njej pa lahko razpoznamo avtorico Sophie Daull. V glavi mu začnejo brneti muhe slabe vesti. "Sartrove muhe" se mu zatikajo v lase, v ušesa, nosnice, v usta ... in življenje se za trenutek ustavi. Ali dogodke morilec zdaj nenadno obžaluje? Ali pa kesanje blefira tako dobro, da verjame tudi sam sebi? Bralnega užitka vam ne bom kvarila. Branje tega kratkega romana je lahko zelo katarzično, kar je v svetu razdrobljenih, fragmentiranih sodobnih pripovedi pomirjajoče. Ali pa je tudi katarza prevara? Je morilec s sramežljivim obžalovanjem pretental tudi nas? Delo je tematsko široko in odpira zanimive, kontroverzne tematike. Sophie Daull z romanom raziskuje, kako družba dojema posameznike, ki so zagrešili skrajna dejanja, kakršno sta posilstvo in umor. Namigne, da so pogosto prav mediji tisti, ki si na vso moč prizadevajo, da bi take posameznike predstavili kot žrtve sistema. Mediji s krojenjem profila "žrtve" dosežejo celo to, da družba morilca dojame popolnoma drugače in da se položaj žrtve celostno prevrednoti - na prvotno žrtev (denimo umorjeno, posiljeno žensko) se pozabi in zasmili se nam morilec, ki je imel "težko otroštvo".
Branje tega kratkega romana je lahko zelo katarzično, kar je v svetu razdrobljenih, fragmentiranih sodobnih pripovedi pomirjajoče
Zdi se, da se avtorica kot sorodnica "prvotne" žrtve skozi svoj alterego (lik v romanu) sprašuje tudi, kdaj soljudem ne bi dajali drugih priložnosti. Hčerka umorjene se v romanu predstavlja kot humanistka, kot nekdo, ki poskuša razumeti in tudi dejansko razume. Na neki način se zdi, da odpušča. Taka je drža naprednega, liberalnega, sodobnega svetovljana. Ampak ali lahko gredo stvari na neki točki preko meje? Se je pri takih deliktih - sploh, če so izvršeni nad našim bližnjim - res treba tako zavzeto truditi, da bi razumeli človeka, ki je drugemu odtegnil življenje? Ali to razumevanje zares zapre rane, ponudi odrešitev ... ali pa predvsem omogoči, da "krivega" do neke mere odrešimo bremena, ki si ga je nakopal?
Morilec je v pripovedi Sophie Daull skrajno okrogel, polnovreden lik in ne kakšen enoplasten zlikovec. Priznava celo svoje manipuliranje drugih. Potem ko zaradi (skrbno načrtovanega) lepega vedenja zapor zapusti predčasno, zaživi zelo konvencionalno in splošno sprejemljivo življenje. Kot da je, čisto zares, kesanje in normalnost blefiral tako dobro, da je prepričal celo samega sebe ..., hkrati pa svetu potrdil, da je pristop k vnovični družbeni integraciji zapornikov očitno uspešen.
A moralna dilema tukaj ni zaključena: morilec storjenega v resnici ne obžaluje zaradi drugega trpečega človeka, ampak zaradi tega, ker "muhe" slabe vesti mučijo njega - s tem pa dokaže, da je človek po svojem bistvu skrajno egoistično bitje!
Sicer preprosto slogovno izpisano delo Sophie Daull odpira kopico vprašanj o odpuščanju, medijskem generiranju realnosti in manipulaciji. Materiala za jokavo pripoved ima Daull sicer na pretek, a mu ne podlega. Francozinja je zasnovala humoren, jasno izpisan in berljiv roman, v katerem svoje življenje pere v topli vodi. Konkretneje: ob branju (in pranju!) vsega, kar je preživela, nas v prsih in dlaneh ne ščemi, koža in bralni užitek pa ne pokata od neprijetnih temperatur in ... prenapihnjenih čustev.
