
No, to pa bi morala biti ena od knjig tega leta – kakovostna uspešnica za razmeroma zahtevne bralce, pa še slovenska tako rekoč. (Ne vem, ali je tako zaradi konteksta ali zaradi dela Andreja E. Skubica, ampak res nisem niti enkrat pomislila, da berem prevod.)
Kako dobro zna pisati Erica Johnson Debeljak, smo vedeli. Vedeli smo tudi, da najbolj vznemirja, kadar govori o sebi tako in zato, da vzpostavlja razliko med prišlekinjo in okoljem, med tujko in hišo domačinov. A čeprav so bile tiste zgodbe za protagonistko kdaj trpke, za domorodce pa ne ravno laskave, so bile pravzaprav zabavne štorije o vstopanju v novo življenje. To pa je zgodba o zaustavitvi življenja, presunljiva zgodba o smrti in žalovanju.

Izmerjena je žalost, a tudi statusni, premoženjski in seksualni kapital vdovstva
V sodobni slovenski literaturi se na prvo branje ponujata dve paraleli. Po razsežnosti izgube in intenziteti bolečine je mogoče to pripoved primerjati z romanom Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj. Tudi poudarek avtoric je podoben, govorita o družbi, ki se noče in ne zna soočati s smrtjo in žalovanjem. Druga knjiga, na katero sem pomislila med branjem, je Hiša Ivane Djilas. Druži ju način pripovedi, kombiniranje dnevniško-spominskega z antropološko-sociološko esejističnim, druži ju izpostavljanje vloge tujke, predvsem pa sijajen uvid v družinska in partnerska razmerja kot (tudi) ekonomsko kategorijo. Ko govori Erica Johnson Debeljak o obubožanju, govori o strahu pred absolutno revščino, ki je posledica izgube bližnjega in izgube materialne blaginje. Priznanje, da je sredi najhujšega šoka, ko je ostala brez moža, prisebno poskrbela za to, da ne bi ostala tudi čisto brez denarja, je eno do neredkih mest v knjigi, s katerimi avtorica bralca prepriča, da igra z odprtimi kartami. Drznila bi si reči celo, da so od vseh popularnih bolj ali manj avtobiografskih in biografskih knjig v zadnjih letih pri nas v tej najbolj na široko odprta vrata v zasebno. Tudi s tem knjiga drzno nagovarja (morda specifično slovenske) tabuje.
Devica, kraljica, vdova, prasica nam, kot je zapisala Slavenka Drakulić, ponuja "poučno, a obenem srhljivo spoznanje, kako malo se je vloga vdove spremenila v zadnjih tisoč letih". Več kot tisoč letih, če smo natančni. Seveda vem, da je naš svet še vedno moški svet in da so ideologije in arhetipi večni ter da delujejo tudi, če se jih ne zavedamo. Vseeno pa sem se, ko sem odložila to odlično napisano knjigo, vprašala, ali se mi zdi "vdova" res brezčasna in univerzalna. Nisem prepričana, da sem v vsakdanjem življenju sploh kdaj uporabila to oznako. Ženska, ki ji je umrl ljubljeni človek, mož, partner, ženska, ki žaluje, tudi ženska, ki je ostala sama. Ampak vdova? Vdova je nekaj drugega, vdova je ženska, ki je ostala brez moža v starem svetu. V svetu vseživljenjskih zvez, v svetu družin, v katerih je bil moški bog oče, ki je služil za vso veliko družino, ona pa je prispevala kvečjemu napitnino, v svetu, v katerem on ni kuhal, ona pa ni vozila avta … V svetu, v katerem se je z moževo smrtjo res zaustavilo ne le življenje, ampak cel svet. Poznam malo takih družin in malo takih žensk. Pravzaprav sem bila presenečena, ko sem ugotovila, da je to vzorec, ki ga izpiše Erica Johnson Debeljak. Ne glede na to, kakšna persona in ustvarjalka je ona, ne glede na to, da so zabavljali čez njegovo vlogo pomembne skupnostne avtoritete in glasnega patra familias, se je zanjo – gotovo je to še potencirano zaradi pozicije tujke - z njegovo smrtjo svet res raztreščil kot tisti čajnik na kuhinjskih tleh njihove hiše. Ne vem, kako obče veljaven je še diskurz o vdovstvu, in ne, ali je res tako stigmatizirano, ampak ja, ona sebe lahko imenuje vdova.
Njuna zgodba je bila že prej ena tistih zgodb, ki postajo Zgodbe. Zgodbe, ki se zdijo večje od življenja in o katerih lahko že sproti rečemo, da so to zgodbe, kakršnih danes več ni. Aleševa smrt in Ericina knjiga o življenju po smrti sta mit še utrdili.
Nosečnice in vdove
"Tako kot se ljudje radi brez dovoljenja dotikajo teles nosečih žensk, tudi vdova ni povsem svobodna in avtonomna. Noseča ženska je gostiteljica še nerojenega bitja, vdova pa tistega, ki ne živi več. In tako me vedno znova pozivajo, naj pojasnim okoliščine njegove smrti. Spopadati se moram z vprašanji o njegovem duševnem stanju v tistem času, o stanju najinega zakona, o počutju mene in otrok v času potem, celo z vprašanji o mojem finančnem stanju, kako bom preživela na materialni ravni. In naj jim odgovarjam karkoli, neizogibno je premalo; vsakokrat jih razočaram, ker nisem tisto, česar si zares želijo.
Nisem on."