Prestreljena življenja in krutosti vojne

Knjigo sem napisal iz egoističnih vzgibov, s pisanjem sem šel skozi proces samozdravljenja. A ko so ljudje knjigo začeli prebirati, sem dobil na tisoče sporočil z identično zgodbo. In tako sem prišel do zaključka, da smo kot družba zbir posameznikov, ki so zboleli za PTSP-jem (posttravmatski stresni sindrom, op. p.), in zato celotna družba trpi za tem sindromom. In kar je najhuje, ker sindrom ni zdravljen, se je prenesel tudi na najmlajše generacije." Tako je knjigo PTSP spomenar ali v prevodu Spominska knjiga PTSP-ja, ki jo bo danes predstavil na Vodnikovi domačiji v Ljubljani, opisal njen avtor Dragan Bursać. Bursać je filozof in kolumnist. Živi v Banjaluki, kjer knjige, ki je bila lani, ko je izšla, dobršen del leta najbolj prodajana v BiH, dolgo ni bilo na voljo.
Delovna verzija je imela 700 strani, saj se je Bursać spustil v filozofsko preizpraševanje in analizo, zdaj pa šteje 117 strani. "Zavedal sem se, da tega nihče ne bi bral, zato sem jo skrčil na sto strani." In v njej ohranil jezik, ki ga je negoval tudi njegov slavnejši rojak iz sosednje vasi Hašani v Bosanski Krajini, pesnik in pisatelj Branko Čopić. Skozi zgodbe se vrne v čas, ki ga je preživel pri babici Stani, naslednje poglavje je posvečeno spominom in življenjskim naukom dedka Čeda, nato pa sledijo vojni spomini.
Vojna v BiH mu je, takrat še ne polnoletnemu dijaku, že v prvem letu vzela očeta Miša, ki mu je, ob mami Milki, posvetil to knjigo. Že naslednje leto je zaradi pijanega vojaka, ki mu je zdrsnilo na ledu, pri čemer se je sprožila puška, ostal brez najboljšega prijatelja Ognjena - v knjigi je najti tudi spomin na srečanje s prijateljevim morilcem, ki mu je, kljub številnim travmam zaradi prijateljeve smrti, zmogel oprostiti.
Na vprašanje, kako tako inteligenten človek, ki je bil na pragu študija, konča v vojni, Bursać odvrne: "Z zelo inteligentnim sklepanjem, a napačnim." Ko je zaključil srednjo šolo v Novem Sadu, so vsi, ki so želeli nadaljevati študij, morali odslužiti le šestmesečni vojaški rok. Sam je bil napoten v kasarno v Banjaluki, saj je imel tam prijavljeno stalno prebivališče, kjer o vojni ni bilo ne duha in sluha, čeprav se je pisalo leto 1994. A prav na dan, ko je prispel v kasarno, je takratni predsednik Republike srbske Radovan Karadžić razglasil vojno stanje. Ob tem so oficirji ugotovili še, da ni čisti Srb, saj je mati Hrvatica. In njegova kalvarija se je začela. Pošiljali so ga z bojišča na bojišče, od Bihaća, Drvarja, Mrkonjić Grada in Jajca. Namesto pol leta je v vojski in vojni, kjer je doživel vso brutalnost, preživel leto in pol.
Če ne bi bilo mame, pravi, bi bil danes v svetu norosti. Je eden prvih, ki mu je bil po vojni diagnosticiran klinični PTSP, pospremljen s simptomi, kot so napadi agresije in panike, agrofobija ... PTSP-ja ni mogoče ozdraviti, ga je pa mogoče imeti pod kontrolo. In to je Bursaću, dve desetletji po vojni, tudi uspelo.