Predstava za poroke in festivale

Fizično gledališče Gecko je leta 2001 ustanovil izraelsko-britanski uprizoritveni umetnik Amit Lahav in Poroka je njegova sedma, najnovejša uprizoritev. V petek zvečer je v povsem zasedeni Dvorani Ondine Otta Klasinc (prej Veliki dvorani) SNG Maribor po slavnostnih govorih umetniškega direktorja festivala, župana in ministra za kulturo odprla osrednji del letošnjega festivala.
"Geckove predstave gledalce posrkajo v sanjski svet - ali v nočno moro, odvisno od gledalčeve perspektive. Posamezni prizori so precizno izdelani, veliko je trikov in podobe se pojavljajo na nepričakovanih mestih. Življenje, ki zna biti temna cona, hkrati reflektirajo in komentirajo. Raznoliki uprizoritveni elementi vabijo občinstvo v drugo dimenzijo, da bi na novo umislili svet," je v pogovoru za festivalsko prilogo svojo poetiko, ki se manifestira tudi v Poroki, strnil Lahav.
Na pogovoru z ustvarjalci v soboto dopoldan Lahava ni bilo, na poglobljena vprašanja teatrologinje in kritičarke Alje Lobnik, ki je letošnja moderatorka festivalskih pogovorov po predstavah, so odgovarjali igralci gibalci in producentka gledališča Gecko. Vsako predstavo pripravljajo tri leta, je razložila. Prvo leto razmišljajo o temah, idejah, metaforah, izbranemu kolektivu se v tej fazi procesa pridružijo tudi rezidenčni umetniki. V drugem letu se lotijo ustvarjanja, razvijajo pripoved pa tudi scenografijo in druge elemente, tretje leto pa vse to že preizkušajo tudi pred publiko. Izhodiščna ideja za predstavo Poroka je bil poročni obred v različnih kulturah, potem pa so se ukvarjali s tem, kako to predstaviti kot metaforo odnosa med posameznikom in družbo.
Alja Lobnik je kot enega osrednjih uprizoritvenih mehanizmov definirala dobesednost metafor (življenje v kovčku in pisarniških škatlah) in pretakanje metaforičnosti v fizičnost. Gecko je fizično gledališče, ki ni ne plesni teater in ne gledališče. Ustvarjalci so bili vsi najprej plesalci, posamezne prizore včasih preveč skoreografirajo, so povedali, potem pa jih režiser, ki sam ni plesalec, ustavi in usmeri k bistvu problema. Zgodbo pripovedujejo fizično, skozi materialnost, ritem, svetlobo. "Amit ne mara, da bi gledalci točno vedeli, kaj se je zgodilo." Po tem, ko gledalca uvedejo v babilonsko distopijo, mu "sporočijo", naj opusti linearno intelektualno razumevanje in se jim prepusti, pa bo vse dobro.