Predstava o tovarni Paloma se vpisuje v antologijsko dediščino prostora

To, česar si niso upali (ali pač niso hoteli) do kraja realizirati lani v predstavi Mostovi in bogovi v mariborski Drami, hommageu Tonetu Partljiču ob njegovi 80-letnici, so v vsej polnokrvnosti in uprizoritveni konsekventnosti nepretenciozno udejanjili v Palomi. Namreč pravi "partljičevski komad". Kot bi Ščuke dobile svoj pendant v novem stoletju s (t)istimi protagonisti - samoupravljavci, direktorji, tovariši, tajnicami, v sodobni fiction faction maniri. In na ozadju - ne lokalne radijske postaje, ampak gigantske tovarne, ki je v najboljših časih zaposlovala več kot tisoč delavcev. Mladi ustvarjalci Palome se niso ustrašili niti štajerskega narečja oziroma narečij s tega konca, ki na odru po navadi delujejo kot karikatura ali persiflaža. Tudi to past so v predstavi spretno premostili.
Uprizarjati danes partljičevski teater v njegovem dejanskem geniusu loci, z ljudmi, ki so ga dejansko obkrožali v nekem davnem yu-času in jih je prekvasil skozi vso svojo literaturo tako, da se danes ne ve več čisto, kaj je bilo res in kaj je fikcija, je drzen podvig. Režiserka in avtorica Brina Klampfer, sama iz tistih krajev kot v nekem obdobju Partljič - gre za Sladki, Vranji Vrh in okoliš med Muro in Goricami -, je skozi "zgodbo" o Palomi - sladkogorski oziroma sladkovrški tovarni papirja, odrsko, predtem pa raziskovalno, prepotovala cel, skoraj polstoletni vek svojega kraja. Saj se spomnimo tistega napisa ob Palominih golobih (v slavni reklami) "Since 1873". V predstavi vidimo tudi kultno Palomino reklamo Janija Bavčerja iz devetdesetih.