Preteklo sredo in četrtek je Mariborska knjižnica pripravila že 19. pravljični dan. Imeli so pravljično jutro za otroke in pravljični šoli za mlade in odrasle, v katerih so ob pohorskih pravljicah, zgodbah in legendah raziskovali pot od njihovega izvora preko zapisane oblike do različnih performativnih pristopov. Šola se je dogajala tudi na kraju samem, med pohorskimi smrekami.
Zaključila pa se je s pripovedovalskim večerom za odrasle v Lutkovnem gledališču Maribor. Rdeča nit večera se je vlekla skozi križišča poti sredi pohorskih gozdov, okoli samotnih kmetij in preko ruševin gradov.
V nekaterih pripovedkah so pohorski kmetje ukanili hudiča, v drugih reševali zaklete lepotice in pokasirali nagrade, v tretjih pa so, ker niso hoteli ali mogli pomagati zakletima ženski ali graščaku, ostali brez vsega ali brez priložnosti, da bi dobili vse. Zaradi nečimrnosti neke stare Pohorke na primer pa je Drava izgubila čarobno moč. Tako kot sporočila so se razlikovali tudi modusi pripovedovanja. Andreja Erdlen, Metka Damjan, Irena Cerar, Suzana Slavič, Lea Hedl in Agica Kovše se pripovedovanja niso učile v isti šoli, bi se reklo (četudi so nekatere tokrat učile v isti pravljični šoli), in to je skoraj garancija za pester dogodek. Nekatere pripovedi so bile povsem zveste izročilu, druge so si privoščile aktualne dodatke, ene so zazibale v poetičnost, druge zabavale z ironičnostjo. Po knjižnih in splošno pogovornih (zmerno ljubljanski) jezikovnih izbirah se je večer zaključil v kleni pohorščini. Prej, vmes in na koncu je zagodel Sounds of Slovenia Trio (Janez Dovč, Goran Krmac in Gregor Volk), ki je, ko gre za močne interpretacije ljudskega izročila, zagotovo pravi partner.
Predvsem pa, velika dvorana Lutkovnega gledališča je bila povsem polna povsem odraslih. Resda je bilo precej publike že na pripovedovalskih večerih v preteklih letih, ampak toliko je pa ne pomnim. Gotovo dokaz, da je popularni "razvoj občinstev" smiseln, še bolj pa, da je umetnost pripovedovanja prava umetnost za ta čas.
