Ogljični odtis intime

Gledališka kritika: Duncan Macmillan, Pljuča, Mala drama SNG Ljubljana, ogled predstave 3. aprila

Dodaj med priljubljene.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj.
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Nina Ivanišin kot Ž v predstavi Pljuča, režija Žiga Divjak
Peter Uhan
Nina Ivanišin
Peter Uhan

Na podolgastem prizorišču Male drame sedimo v dveh vrstah na vsaki strani "odra" - ob robu za mikrofoni sedita Nina Ivanišin in Vito Weis. Daleč vsaksebi. Distanca je zgovorna, z vsako repliko se bolj oddaljujeta. Avtor, sodobni britanski dramatik Duncan Macmillan, izrecno zahteva v uvodnih didaskalijah teksta, da njegovi osebi, ki ju poimenuje zgolj z Ž in M, v vseh programskih publikacijah nastopata zgolj kot imeni igralcev, brez imen likov, ki ju igrata. Napisal je tudi, da se drama dogaja na praznem odru, brez scene, pohištva, rekvizitov, a režiser Žiga Divjak tega ni upošteval in je s scenografom Igorjem Vasiljevim zasnoval sugestivno železno mrežasto konstrukcijo na podu in nad veliko mizo, ki je jedilna in pisalna hkrati, lahko pa bi bila tudi tloris celotnega stanovanja mladega para - z laptopom, kabli, bonsajem, mobilcem, časnikom ... - čedalje bolj mokrimi. Iz zgornje železne mreže, ki se pne nad mizo in je na njej led, namreč vso predstavo kaplja. Do konca se skorajda ves stopi in ustvarja oprijemljiv učinek globalnega segrevanja, pa še celo vrsto drugih aluzij vzbuja.
On in ona sta mlada, sebe in sveta zavedajoča se, družbeno občutljiva, pogosto napsihirana, a odgovorna intelektualca, ki "reciklirata, hodita na volitve, protestirata, gledata poročila, sadita drevesa, krofe izničujeta z jabolki ..." In ubijalsko analizirata vse svoje življenjske korake, tako zelo, da pozabita na spontanost lastne intime, njen ogljični odtis jima pomeni več kot pristna čustva. Ko on njej na začetku (na blagajni v Ikei) predlaga otroka - v eliptičnem dialogu, ki izgleda tako: Otroka?/ Dihaj. Otroka?/Pač sem razmišljal - se sproži med njima plaz planetarnih samospraševanj o odgovornosti spočeti otroka v današnji svet in s tem ogroziti civilizacijo ... Njena znanstvena interpretacija imeti otroka zveni takole - drastično srhljivo: "Lahko bi sedem let vsak dan letela v New York in nazaj, pa ne bi pustila tolikšnega ogljičnega odtisa, kot če bi rodila otroka. Deset tisoč ton CO2, to je teža Eifflovega stolpa. Jaz bom rodila Eifflov stolp."
Hiperrealizem zahtevne igre oba protagonista precizno izpeljeta do najmanjših detajlov. Brez mimov, popolnoma statična s spuščenimi rokami, z minimalnimi izraznimi sredstvi dosegata osupljive učinke. Tok zavesti, predahe, prekinjanja, seganja v besedo, zlasti nje, ki je v vseh pogledih dominantna v zvezi, z najmanjšo mogočo izbiro izraznega arzenala igrata s tolikšno silovitostjo, vsa navznoter, implozivno. V dobri uri obnemimo - od spoštovanja, od čudenja, da je kaj takega sploh mogoče, od muk današnjosti, ki jo živimo zdaj, tukaj. To je resnična igralska in režijska bravura.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.