O knjigi z dr. Matejo Ratej: "Pritlehne človeške strasti postanejo v času vojne še bolj očitne"

Skoraj osemdeset let po koncu druge svetovne vojne, ki je preoblikovala svetovni red in za več desetletij za silo pomirila poglavitna družbena neravnovesja, smo se znašli na razpotju. 80. obletnico konca vojne bomo prvič praznovali za spremenjenim omizjem - takratni zavezniki to danes več niso, svetovna ureditev, ki je bila vzpostavljena, pa se ruši in sili k preoblikovanju. Tudi ključni pojmi, ki so opredeljevali preteklo dobo in o katerih je desetletja vladal konsenz - kot sta denimo enakost in antifašizem - se preobražajo in različnim skupinam pomenijo diametralna nasprotja. V družbo to vnaša kaotičnost, skupnostno življenje pa je v takšnih okoliščinah težavno. Podobno je bilo pred začetkom druge svetovne vojne, pripoveduje dr. Mateja Ratej, urednica nove monografije Osebnosti druge svetovne vojne, ki sodobnike tistega časa predstavlja skozi drugačen, svež, neobremenjen zgodovinski uvid.

Podobno kot v seriji dosedanjih monografij o osebnostih je urednica skupaj s soavtorji skušala z biografskimi študijami protagonistov različnih socialnih, spolnih, poklicnih, nacionalnih in političnih opredelitev večplastno zajeti duh časa, s tem pa prispevati, da bi bila izkušnja starih generacij v pomoč novim pri razumevanju stvarnosti. "Le na tak način lahko bralcu predstaviš najboljši približek stvarnosti," pravi in nadaljuje, da je vojna čas, ko je javni diskurz polariziran na dve skrajnosti in vmesni prostori ne obstajajo. Vprašanje, ki vodi delo, pa je, kaj se dogaja pod površjem javnega diskurza in kako v tako napetih obdobjih dejansko potekajo odnosi med ljudmi. Se prav tako polarizirajo? Ljudje, tudi tisti, predstavljeni v delu, dokazujejo, da so posamezniki veliko bolj niansirani. Primer: sodelavec OF, ki ima zgodovino sodelovanja v odporniškem gibanju, tu in tam denimo stopi do gestapa in pri njem ovadi človeka, ki mu je že pred vojno šel na živce iz čisto osebnih razlogov. "To je tisto človeško, kar zbirka izpostavlja - pritlehne človeške strasti v času vojne še bolj vzbrstijo in postanejo očitnejše, ta čas je izredno naklonjen tudi osebnemu obračunavanju," dodaja Mateja Ratej.

Kdo je bil naklonjen nacizmu?

V slovenskem prostoru je pred vojno vladala velika socialna razslojenost. Sploh v 30. letih se je s svetovno gospodarsko krizo pri nas nakopičilo veliko sovraštva, ki je izhajalo iz socialne podrejenosti. Z odporom proti okupatorju je zaživel, kakor pravi Ted Kramolc (prav tako predstavljan v knjigi), tudi obračun vsake dekle in hlapca zoper gospodarja. "Z ozirom na povedano si lahko razlagamo tudi številne odklone znotraj odporniškega gibanja. V takih razmerah je težko voditi koherentno gibanje z enim samim ciljem, in prav zato me zmeraj znova fascinira zmožnost Komunistične partije, da je organizirala koherentno odporniško gibanje, ki ni bilo vezano zgolj na enkratni izbruh upora," pripoveduje Ratejeva. Narodno-osvobodilno gibanje je namreč trajalo vsa štiri leta in se v tem času razvijalo pod različnimi oblastmi - za povezljivost področij je bilo posledično treba organizirati funkcionalno podtalno mrežo. "Oni so bili tega sposobni, saj so bili do začetka vojne že 20 let v ilegali - vešči so bili odrekanja zasebnemu življenju in vajeni nasilja. Praktičen nasvet, ki so ga dajali vsem novincem, je bil: "Pozabite spomine, ker te spomin na mirno dobo in družino obremeni in onemogoča osredotočenost, čustveno te zlomi." Na tak način so sopotniki vojne in odporniškega gibanja postali čustveno otopeli, zaprli so se - to je bil namreč edini način, da so preživeli. "Mnogi to poznamo še iz generacij svojih dedov in pradedov - zakrknjenost so ohranjali do smrti, saj jim po koncu vojne iz nje nihče ni pomagal izstopiti."

Monografija neobremenjeno predstavlja tudi osebe, katerih dejanj in nazorov danes načeloma ne postavljamo na "pravo stran" zgodovine: takšna je bila denimo Elsa Oeltjen Kasimir, slikarka, kiparka, svetovljanka in izobraženka, ki bi jo sicer zlahka prestavili v današnji čas. A z velikim obratom: bila je podpornica nacizma. Nianse, zajedene v vse pore življenja, so gotovo ključna dodana vrednost nabirke življenjskih zgodb. "Tudi Elsino življenje pokaže, da je bilo močno ideološko obarvano okolje tistega časa izredno privlačno ne glede na človekov izvor," pojasni Mateja Ratej. Nemci na področju Štajerske, ki so bili po prvi svetovni vojni narodna manjšina, so z izrednim ponižanjem sprejeli dejstvo, da je tukaj zdaj Jugoslavija in dominacija Slovenstva. Na območju Štajerske so potekala izredna nacionalna trenja in tudi fizični spopadi - v času približevanja Jugoslaviji so se Slovenci Nemcem maščevali in jih pogosto tudi po nepotrebnem poniževali. Veliko se jih je izselilo, predvsem v okolico Gradca. "Njena družina je tukaj ostala - bili so povezani z Dunajem, na nacizem pa so gledali kot na veliko verjetnost, da se bo ta prostor spet priključil nemškemu kulturnemu prostoru. Da bo njihov rodni prostor spet nemški, da, to jim je torej pomenil nacizem - vse ostalo je bilo le zraven."

Z začetkom okupacije se je prav to izseljeno prebivalstvo na Štajersko vrnilo z največjo slo po maščevanja. Tukaj je vladal teror, ki so ga gnale osebne zamere in čustveno angažirani posamezniki. Vprašanje je, kako kot zgodovinar okarakterizirati takšne osebnosti - v delu avtorji to počnejo povsem neobremenjeno. Mateja Ratej pravi, da tudi sicer uživa v paradoksih zgodovine. "Zgodovinski tok je niz paradoksov, ki jih je nemogoče sestaviti v povsem logično zaporedje. To lahko počnemo le na silo in ne za dolgo - takšno zgodovinopisje naslednji družbeni red namreč hitro zamenja s sebi primerno naracijo," dodaja. Obenem pa monografija pokaže, kako zelo je posameznik odvisen od okolja, v katerem živi. "Čeprav danes pod vplivom potrošniškega diskurza radi govorimo o individualni svobodi, se moramo zavedati, da je to samo krinka in da smo odvisni od dobe, v kateri bivamo. Kakor so sodobniki druge svetovne vojne bili tudi sodobniki nevidnih in zelo močnih ideologij, smo tudi mi odvisni od časa, v katerem živimo," zaključuje.