
Peti koncert abonmaja Grad Rače v cerkvi sv. Ane v Framu je pokazal simbiozo najmanjšega in največjega inštrumenta - orglic in orgel. Izvajalca sta bila Polona Gantar (orgle) in Miro Božič (orglice). Na sporedu so bila dela skladateljev Primoža Ramovša, Petra Planyavskega, Mira Božiča, Leona Boellmanna, Polone Gantar, Johanna Sebastijana Bacha in Franca Schmidta.
Lepi in praviloma akustično odlični sakralni objekti so žlahtna okolja za odlično glasbo, ki seveda zahteva in najbolj sugestivno učinkuje v takšnih ambientih. Novoromanska cerkev sv. Ane v Framu je eden od takšnih prostorov, ki ima tudi soliden instrument - zmogljive orgle.
Nenavadni duo - velike orgle in orglice, majhno ljudsko glasbilo - je pri nas že poznan. Umetnika sta v tej nenavadni simbiozi dokazovala, da so skupni zvočni izdelki presenetljivi v najrazličnejših zvočnih komponentah. Ker literature za takšno zasedbo pravzaprav skorajda ni, izvajalca posegata po priredbah praviloma znanih del.
Za kar slavnostni uvod v koncert so poskrbele učinkovite Ramovševe Fanfare za orgle solo, zatem pa edino originalno delo za duet Planyavskega Tri miniature. Božičeve Improvizacije na temo Aleluja za orglice solo so osvojile prostor in so delovale kar eterično. Za solo orgle smo slišali poetično Boellmannovo Molitev k Notredamski Materi Božji. Lep poklon stari glasbi sta bili priredbi Božiča in Gantarjeve za gregorijanski koral in Bachov Preludij v C-duru Jezus moje veselje (odlomek iz istoimenske kantate, BWV 227, v priredbi za orgle in orglice). Schmidtov Aleluja za solo orgle je bogato napolnila cerkev.
Za zaključek smo slišali še tri slovenske Marijine pesmi za obe glasbili, prirejene od izvajalcev. Tudi ta senzibilni zaključek je dokazal, da sta uigran duo, ki jima do potankosti uspeva ujeti zvočno sobivanje orgel in orglic, vsak zase kot solist pa deluje muzikalno učinkovito.