Približno 6000 glasovalcev je letos imelo zgodovinsko priložnost izbrati katerega izmed filmov, ki bi razbil stereotipe o tem, kakšen mora biti oskarjevski film, a so izbrali prav tistega, ki je najbolj predvidljivo sledil preverjenim receptom. Že v svoji recenziji filma Zelena knjiga sem zapisal, da je igranje na noto idealov ameriškega naroda venomer izredno nevaren adut iz ozadja, in to se je na tokratni podelitvi potrdilo še bolj, kot bi si sploh upal napovedati. Zmaga Zelene knjige daje vtis, da so se večinoma ameriški člani Akademije ustrašili večjega števila tujih filmov v pomembnih kategorijah in so v slogu Trumpovega gesla Najprej Amerika glavni kipec podelili filmu, ki že skorajda klišejsko privzema obliko nacionalne alegorije o trenutnih ZDA.
Podelitev je pokazala, da je januarska objava nominacij, ko sta dva večinsko tuja filma, Roma in Najljubša, prejela vsak deset nominacij, prej negativno vplivala na njune možnosti za kipce, kot pa da bi jima dala dodatni zagon. Patriotsko razpoloženi glasovalci so v končnem glasovanju očitno kompenzirali zaostanek ameriškega filma s preferiranjem Zelene knjige kot filma, ki lahko po najkrajši možni poti stvari vrne na svoje mesto. Kako brez domišljije je bila ta odločitev, najbolje priča dejstvo, da je film z domala enako vsebino in popolnoma istim sporočilom enkrat že zmagal na oskarjih: Šofer gospodične Daisy leta 1990.
Vseeno pa je bila ta poteza edini večji spodrsljaj na tokratni podelitvi, saj so kipce v večini drugih kategorij pobrali pričakovani favoriti. Mnogi filmi so dobili oskarja na področjih, kjer so bili najmočnejši: Bohemian Rhapsody v montaži, zvoku in za glavnega igralca, Roma v režiji in fotografiji, Zelena knjiga v scenariju in igri, Najljubša za glavno igralko, Zvezda je rojena v glasbi, Mož iz ozadja v maski. Marsikateri izmed teh filmov bi si seveda zaslužil še kakšen kipec več, a je letos zares šlo za izredno srdit boj, saj smo bili priča najboljši oskarjevski letini v tem desetletju. (Ne pozabimo, da so nekateri zelo dobri filmi skorajda v celoti izviseli, kot denimo Prvi človek Damiena Chazella). To je bilo izredno pomembno leto, ko so se tudi na podelitvi oskarjev tuji art filmi zoperstavili hollywoodskim studiem, ko je Netflix začel ogrožati klasične načine distribucije in ko so ob tem tudi superheroji ponovno vstopili med kakovostne filme.
Ameriška zabava, na kateri se filmi uporabljajo kot orožje notranjepolitičnega boja
