Ko so pri podjetju Netflix letos poleti objavili novico, da bomo v novem filmu Noaha Baumbacha z naslovom Zakonska zgodba spremljali turbulence v življenju dveh staršev v fazi ločitve, je dobršen del cinefilov takoj pomislil, da bo šlo za novo različico filma, ki še danes velja za klasiko na temo razkroja partnerske zveze. Film Prizori iz zakonskega življenja je leta 1973 poglobljeno prikazal postopen, mučen propad razmerja in je bil izjemno prepričljiv zaradi neprekosljivega čuta Ingmarja Bergmana za človeško psihologijo. V primerjavi s tem je lahko Baumbachova Zakonska zgodba kvečjemu slabša kopija Bergmanove mojstrovine, smo mislili takrat.
A smo se motili. Saj ne, da Baumbachu že prej ne bi priznavali statusa odličnega režiserja. Ravno nasprotno – njegova filma Frances Ha (2011) in Zgodbe o družini Meyerowitz (2017) veljata za izvrstna filma, pa čeprav zaradi svojega neodvisnega, sofisticiranega značaja morda prejemata celo manj pozornosti, kot bi si jo zaslužila. A kot je venomer trdil Peter Greenaway, so režiserjem v celotni karieri dani le redki trenutki, ko dosežejo genialnost in popolno ravnotežje vseh ustvarjalnih koordinat. Zakonska zgodba je ta Baumbachov trenutek. Film, ki klasičen ne bo postal šele čez nekaj let, temveč njegova veličina postane jasna takoj, ko končaš ogled.
Pomemben delež k prepričljivosti Zakonske zgodbe prinaša dejstvo, da gre za avtobiografsko zgodbo iz Baumbachovega resničnega življenja, navdih mu je namreč dal dolgotrajen postopek ločitve od igralke Jennifer Jason Leigh med letoma 2010 in 2013. Baumbach je v ospredje filma postavil velik paradoks, ki ga je izkusil pri tem: zakonca sta se namreč že vnaprej dogovorila, da se bosta ločila prijateljsko in da bosta še naprej vzdrževala dobre odnose, a se je ta načrt hitro začel rušiti, ko so se v akt ločitve začeli vpletati razni odvetniki, svetovalci in socialni delavci, ki so nekdaj zgleden odnos med zakoncema spremenili v pekel.
Scarlett Johansson in Adam Driver sta v filmu izvrstna in dajeta občutek, kot da vlogi v precejšnji meri podvajata njuna resnična značaja. Driver igra mrkega, muhastega in ambicioznega Newyorčana, ki plačuje ceno lastne samozagledanosti, Johanssonova pa film začne kot tiha spremljevalka, do konca pa se prelevi v močno in samostojno žensko, ki po ločitvi zaživi povsem novo življenje. Baumbachov scenarij, ki velik poudarek daje čustvenemu davku ločitve, je nekaj najboljšega, kar je v zadnjih letih zaživelo na velikih platnih, brezhiben pa je tudi izbor stranskih igralcev, saj Laura Dern, Ray Liotta in Alan Alda še dodatno poudarijo včasih komični, včasih tragični značaj pripovedi. Zakonska zgodba je širše gledano vendarle predvsem kritika neke kulture, ki v svojem vseobsegajočem materializmu raznim parazitom dopušča, da v osebnih razmerjih najdejo svoj lasten interes, pri tem pa je najbolj pogubno to, da druge možnosti sploh ni.
Idealni prostor za ogled Zakonske zgodbe je (ne)udobje lastnega doma
