(KRITIKA SERIJE) Ljubezen v času apokalipse

Vsakič, ko iz ZDA k nam pride kakšen popularen in odmeven popkulturni izdelek, je njegova distribucija pri nas neizogibno povezana z vsesplošnim navdušenjem, ki je vsaj v določeni meri plod spretne marketinške kampanje. Pri seriji The Last of Us sta razloga za takšen pomp kar dva. Najprej je tu dejstvo, da gre za adaptacijo igričarske franšize, ki je od izida istoimenske igre pred natanko desetimi leti nenehno navduševala računalniško srenjo (in zaradi česar slovenski HBO naslova sploh ni prevedel v slovenščino). Kot drugo pa serija nosi pečat televizijske mreže HBO, in to v obeh smislih, tako produkcijskem kot pripovedno-estetskem. Serija The Last of Us je namreč povsem logično nadaljevanje pristopa te mreže, ki so ga v zadnjih dveh desetletjih pogosto opisovali kot "kakovostna TV".

Pri HBO-ju so na podoben način kot z Deklino zgodbo tudi tukaj poskušali ujeti aktualni duh časa. Če je pri adaptaciji romana Margaret Atwood šlo za komentar vzpenjajočih se neokonservativnih ideologij v ameriški družbi, je The Last of Us refleksija pandemičnega obdobja, v katerem je mikrobiološka grožnja razgalila pozitivne in negativne plati človeškega značaja tako na individualnem kot družbenem nivoju. Serija se v ta namen posluži dokaj pričakovanega "realističnega obrata" k žanru, za katerega so bili po prelomu stoletja s serijami, kot so Sopranovi, Skrivna naveza in Nikar tako živahno, soodgovorni prav pri HBO-ju. The Last of Us v podobnem slogu zombijevsko apokalipso predstavi kot hipotetično povsem možen dogodek, temelječ na znanosti v luči vseh sprememb, ki jih prinaša globalno segrevanje. S tem se film, vsaj na začetku, predstavlja kot nekakšen sorodnik Kužne nevarnosti (Contagion, 2011) Stevena Soderbergha, ko ponuja temačen razmislek o tem, kaj bi se v najslabšem primeru lahko zgodilo, če bi kakšna pandemija res povsem ušla izpod nadzora.

A interes serije The Last of Us se potem premakne na drugam in začne svojo drugačnost utemeljevati na nov način. Glede na to, da naj bi šlo za zombijado, je presenetljivo to, da v celotni seriji pravzaprav ni kaj dosti zombijev ali nasploh žanrske akcije, temveč so ustvarjalci v ospredje postavili vidik medčloveških odnosov, ki se v postapokaliptičnem svetu soočajo z novimi družbenimi ureditvami, vse od fašizma, komunizma pa do zaprtih verskih skupnosti. Osrednji pristop je tukaj ta, da večina epizod za portretiranje teh vidikov privzema obliko domala samostojnih mini pripovedi, ki like večkrat uvedejo samo za trajanje ene epizode.

V devetdelni prvi sezoni na ta način najbolj v oči pade tretja epizoda, v kateri se glavna lika Joel (Pedro Pascal) in Ellie (Bella Ramsey) komajda pojavita, namesto tega pa je ves čas v ospredju zgodba o evoluciji gejevskega para, ki ga tvorita Bill (Nick Offerman) in Frank (Murray Bartlett), ki se spoznata med glivično pandemijo in poskušala živeti izolirano od preostanka zlomljenega sveta. Pristop je zanimiv, ker nam ta epizoda v svojih 75 minutah poskuša povedati, da nam jo ponujajo že skorajda kot samostojen film o ljubezni v času apokalipse, kar pomeni, da vrednotenje serije temelji na tem, ali te podzgodbe delujejo tudi same zase. Pa je res tako? Ta epizoda, naslovljena Long, Long Time, v svojem učinku prej izpade kot nekakšen mlačni hibrid med tipično čustveno instantnostjo ameriških TV-serij in poskusom celovečernega filma, zaradi česar se postavlja vprašanje, ali so takšne pripovedne stranpoti vredne truda v razvejani zgodbi, ki bi se jo prav tako dalo povedati v celovečercu.

The Last of Us s temi poskusi ustvarjanja pripovedne globine ni vedno tako dovršena serija, kot bi sugeriral njen trenutni sloves. V vsakem primeru pa je to še en produkcijsko in igralsko vrhunski izdelek mreže HBO, ki s svojim značilnim realističnim pristopom k žanru ustvari ambiciozno dramo, ki pokrije tako področje človeške psihologije kot tudi hipotetične sociološke scenarije ob morebitnem zlomu današnjega sveta.