
Ko človek gleda novo slovensko serijo Ja, Chef! - njenih deset delov je dostopnih zgolj v spletni videoteki Voyo -, mu je kar toplo pri srcu, ko vidi, kako dobre so lahko domače filmske produkcije, kadar združijo najboljše, kar premore naša scena. Kot pri redkokaterem slovenskem filmskem izdelku tu namreč deluje vse. Scenarij je odličen, poln prebrisanih dialogov in navihanih zapletov. Režija Marka Naberšnika brezhibna. Bliskovito hitra in navdahnjeno asociativna montaža naravnost sijajna. Jurij Zrnec v glavni vlogi znova v vrhunski komični formi. Preostala igralska zasedba brezhibno sestavljena. In potem je tu še spreten izbor glasbe, ki na enem mestu združuje tako širok nabor slovenskih pop klasikov, kakršnega na kakšnem domačem soundtracku še nismo slišali. A še preden bi serijo razglasili za nekaj najboljšega, kar je domača filmska scena proizvedla v zadnjih letih, se v zavest seveda prikrade tista mala, a še kako pomembna opomba. Ja, Chef! je namreč nič manj kot skorajda kader-za-kadrom natančna priredba izvirne ruske serije, ki je v svoji državi po premieri leta 2012 doživela ogromen uspeh, vključno s šestimi sezonami in nemalo izpeljankami, zdaj pa se z adaptacijami počasi širi predvsem v južno in vzhodno Evropo.
Obstaja torej veliko vprašanje, kako vrednotiti serijo, ki je tako od glave do peta skopirana od svojega izvirnika. Zanimivo je denimo opazovati prizadevanje, kako uvodna in zaključna špica skrivata to dejstvo s tem, da z velikimi črkami poudarjata izključno domačo produkcijsko zasedbo, pri tem pa namenoma zamolčita podatek o tem, kdo je resnični avtor scenarija. Kljub tej prisiljeni težnji, da bi nadaljevanko prikazali kot slovensko, pa tisto najpomembnejše še vedno stoji - serija preprosto deluje. Pravzaprav bi to licenčno kopiranje zlahka prepoznali celo bolj legitimno kot strategijo nekaterih nedavnih serij, ki pritlehno reciklirajo aktualne televizijske trende v upanju, da jih bo občinstvo prepoznalo kot izvirne (beri: Jezero).
In prav s tega vidika je zanimivo, kako velika stopnja ujemanja obstaja med slovenskim in ruskim kulturnim prostorom, tako v dobrem kot v slabem. Glavni lik kuharskega mojstra Ljubomirja Bohinca je denimo zelo podoben likom, kakršne je Zrnec že igral, najočitneje tečnemu, hedonističnemu, a humornemu taborovodji iz Gremo mi po svoje (2010). Kot drugo, šaljiv in pozitiven pogled na uživanje alkohola je nekaj, kar je v našem prostoru prevladujočega gostilniškega humorja ravno tako domače kot v deželi vodke. O tem, da scenarij ni bil napisan na politično korektnem zahodu, pa medtem že na prvi pogled pričajo dialogi, ki večkrat zaidejo v odtenke rasizma in šovinizma, da ne omenjamo niti stereotipiziranja likov, ki je tako ali tako gonilo domače televizijske produkcije. In da, Ja, Chef! je še ena slovenska serija, ki se ni mogla upreti temu, da ne bi v vlogo najnižje rangirane čistilke postavila bosanski lik (Faketa Salihbegović Avdagić).
Ni težko razumeti, da podjetje Pro Plus tako dobro realiziran izdelek promovira ekskluzivno v svoji spletni videoteki Voyo
Če so gledalci pripravljeni serijo gledati onkraj teh pomislekov - kar izrazito neobremenjeno ciljno občinstvo definitivno bo -, potem serija Ja, Chef! ponudi vrhunsko televizijsko zabavo. Ni težko razumeti, da podjetje Pro Plus tako dobro realiziran izdelek promovira ekskluzivno v svoji spletni videoteki Voyo, s čimer gledalcem ne pušča drugih možnosti, kot da se za ogled naročijo na ta servis. Serija Ja, Chef! namreč kot argument v prid tej potezi zelo dobro opravlja svojo nalogo.