Ko se zamaje razmajani svet

Uprizoriti svetovno knjižno uspešnico z razprtim naslovnikom, izpoved petnajstletnika z Aspergerjevim sindromom, ni lahka misija. Zgodba Marka Haddona, ki nagovarja mlado in odraslo populacijo, je doživela globalno nesluten sprejem. Tudi dramatizacija Simona Stephensa (v Mariboru so uprizorili njegov Tisti občutek padanja) je bila deležna številnih uprizoritev v Angliji in drugod. Tudi najprestižnejše nagrade so se vrstile, za knjigo in dramo - od whitebreada do več olivierjev.
Je zanimanje pripisati temi ali kratko malo dobro zasnovani zgodbi, ni bistveno, dejstvo je, da se je v zadnjem desetletju pogostost pojava avtizma, ki je tema dela, narasla tisočodstotno. Enega otroka z Aspergerjevim sindromom na 166 rojstev beležijo v svetu. A Haddon ni hotel napisati vodnika za avtiste, kot so ga po prvi izdaji oglaševali knjigotržci, ampak zgodbo o drugačnosti in avtsajderstvu. Christoper se sam v knjigi opiše kot matematik z vedenjskimi težavami.
Zgodba se torej odvija skozi izpoved petnajstletnega avtista, ki zna našteti vsa praštevila do 7507. Vse se začne z umorom psa na sosedovem dvorišču. Ker je Christoper ljubitelj psov, hoče razrešiti uganko, kdo je psa umoril. Napiše detektivko, pri kateri mu pomaga Siobhan, učiteljica na posebni šoli za avtistične otroke. Pri detektivskem razkrivanju pa se mu razgali še ena boleča zgodba matere, ki ju z očetom zapusti in odide s sosedom. Oče pa sinu, da bi ga obvaroval, laže, da je umrla.
Režiserka Mateja Kokol, ki je "abonirana" na mariborski Mali oder (to je že njena tretja predstava zadnjih sezon tukaj), se je pogumno, pronicljivo lotila zahtevnega teksta. Dramo je umestila v črno škatlo Malega odra - tla so črna tabla z izrisanim psom in zapičenimi vilami vanj in dve mejni steni sta tabli. Na eni so emotikoni vseh vrst, hkrati pa služi za izris zunanjih okoliščin dogajanja, na drugi pa oče v enem od prizorov dramatično riše nogometno igrišče in - živo, navijaško - tekmo.