Klanjamo se ti, Erika!

Pri Založbi Pivec je izšla nova, baladna pesniška zbirka Erike Vouk Ta dan. Predsinoči je bila v večnamenski dvorani Rotovž Mariborske knjižnice, pesničinega dolgoletnega delovnega okolja, predstavitev, ki je pomenila poklon izjemni pesnici ob njenem rojstnem dnevu. Ravnateljica Mariborske knjižnice Dragica Turjak je svoji dolgoletni kolegici, dobitnici Jenkove in Veronikine nagrade, edini slovenski pesnici z obema temeljnima pesniškima nagradama (niti Svetlana Makarovič nima obeh), Glazerjeve listine za prevod drugega dela Goethejevega Fausta, vitezinji Pesniškega turnirja, zaželela vse najboljše.
Večkrat je sugestivno s posnetka zazvenel žameten alt Erike Vouk, pesnice aristokratsko kultiviranega izraza, ki je tudi v podajanju svoje poezije unikatna. Podobno, kot je bil nekoč njen idol Kajetan Kovič.
Po pesničini ustvarjalni poti sta popeljali Darka Tancer Kajnih in Zora A. Jurič, obe tesno povezani s pesnico in njeno poezijo. Prebrali sta skoraj celotno knjigo, pa še vsaka svoje najljubše pesmi. Med Erosom, Logosom in Tanatosom je razpeta njena poezija, sta med drugim dejali in citirali nekaj ključnih misli iz njenih izjav, intervjujev, spremnih besed. Tudi spomin ima pomembno vlogo, kot način preseganja minljivosti. In barve so zelo pomembne v njenem opusu, zlasti bela.
Praznovali smo Ta dan, izid nove Erikine pesniške zbirke s tem naslovom, na predvečer njenega rojstnega dne. Slavili pa smo tudi 35 let pesničinega ustvarjanja. Erikina pesniška pokrajina se je že davno naselila v nas in ne vemo, ali vidimo mediteransko pokrajino skozi njeno poezijo ali jo dejansko. Motivika ni bila od vsega začetka vezana na mediteranski svet, prvi dve zbirki sta bili vezani na arhetipsko. Vedno znova nas očara z aristokratsko držo, lorcovsko strastjo. Temni toni bolečine zazvenijo v njenem Tem dnevu, za večino njenih pesmi je značilen elegični ton, ljubi klasični verz. Veliko prostora v njeni poeziji je namenjenega molku, tesno se navezuje na Fausta, Boba Dylana, na glasbo.
Sedem let je živela z Goethejem, ko je prevajala Fausta za SNG Maribor in predstavo Tomaža Pandurja. Deset let je tedaj pesniško umolknila. Po tem se ji je odprlo, skoraj na dve leti je izšla kaka zbirka, pri Literi, Obzorjih, Mladinski knjigi, zadnje desetletje njene zbirke izhajajo pri Založbi Pivec. Slavili smo tudi 35 let pesničinega ustvarjanja. Urednica Milena Pivec, ki je med redkimi založnicami, ki še izdajajo poezijo, pravi, da jo je privilegij izdajati.
Med gosti je bil prvi poklican v žlahtno okrožje Erikine poezije zagotovo kantavtor Peter Andrej, njegove uglasbitve in interpretacije so zagotovo najbližje Erikini poeziji. "Njegov glas se izredno lepo ujema na moje verze," je nekje dejala Erika, ki je s kantavtorjem prepotovala deželo. Če se spomnimo samo Biti v rodu - ne predstavljamo si je več skorajda brez uglasbitve, ali najnovejše Zatopato.
Dosedanji pesniški opus Erike Vouk se odlikuje z nenavadno čistostjo in zaokroženostjo, obenem pa z nenehno umetniško rastjo, je zapisal pesnik Boris A. Novak v spremni besedi že k izboru Erikinih pesmi Z zamahom ptice neka roka slika (Založba Pivec, 2007). Njen pesniški razvoj poteka na način spirale, kjer se osnovni elementi nenehno ponavljajo, a na višji in širši umetniški ravni. Temeljni kamni in mejniki te samotne poti in rasti so: pesniški prvenec Bela Evridika (1984), Anima (1990), Belo drevo (2000), Opis slike (2002), Album (2003), Valovanje (2003), Rubin (2008) in Lasa pur dir (2013).