Letošnje že 79. obeleževanje (če prvo postavimo v vojno leto 1944) slovenskega kulturnega praznika, v ljudski rabi poimenovan tudi Prešernov dan, se seveda ni mogel izogniti prislovični slovenski delitvi po kakršnemkoli vatlu že. Letošnja se je utrjevala na srednje- in novoveških okopih: coprništvo – ZA ali PROTI. Nekaterniki smo stisnili rep med noge in iz frontnih rovov prebegnili v zaledje k letošnjima nagrajencema. Za srečanjem z umetniškim delom Eme Kugler je bil (ob ostalem) omogočen brezplačen spletni ogled njenega filma Človek s senco, s slikarjem Hermanom Gvardjančičem pa je bil na razpolago pogovor o stvareh likovne umetnosti in še čem v prilogi enega izmed slovenskih časnikov.
Za vsakdanjo rabo sem preizkusil velikost izplena iz razumevanja dela prebranega besedila pri srednješolskih četrtošolcih.
O čem oziroma kako je stekla zapisana beseda pogovora. Citiram.
Peter Rak – Herman Gvardjančič: Jaz delam sliko, slika pa konstantno dela mene (Delova SP, 4. februar 2023, str. 8)
"V svojih delih ustvarja temačno, tesnobno atmosfero, ki zaznamuje večino njegovih del. A v tem nikoli ne zaide v nihilistično odpovedovanje, v zanikanje sveta, ampak ohranja držo intenzivnega pritrjevanja življenju. Ohranja tisti temeljni vitalizem, ki je, kot bi rekel Nietzsche, bistvena kvaliteta umetnosti," se glasi del utemeljitve podelitve Prešernove nagrade za življenjsko delo slikarju Hermanu Gvardjančiču.
"Kljub prevladujočim težkim tonom njegova dela delujejo katarzično, osvobajajoče, navdihujoče, kar nedvomno kaže, da je ustvarjalcu uspelo preseči lastno subjektivnost in vstopiti v polje univerzalnih vrednot, ki presegajo čas in prostor," piše v utemeljitvi podelitve Prešernove nagrade za življenjsko delo avtorju subtilnih pejsažev, na katerih se eksterni motivi prepletajo z verzijo notranjih krajin v specifično mentalno pokrajino z izrazitim obenem čutnim in čustvenim nabojem.
Danes je večinoma pozabljena izjemna dediščina Škofje Loke z okolico, s katero so med drugim povezani številni slikarji, od vseh generacij rodbine Šubic do Gvidona Birolle, Hinka Smrekarja in Franceta Tratnika. Predvsem pa impresionistov, ki so tukaj ustvarjali na prelomu 19. v 20. stoletje, od tod kasneje poimenovanje Škofje Loke slovenski Barbizon. Vi ste zelo navezani na domači kraj, na Gorenjo vas - Rateče.
V tujini ne bi mogel živeti, tudi velika mesta mi niso posebej pri srcu, tukaj se najbolje počutim. Verjetno je res nekaj poetičnega v tukajšnji krajini, Polhograjski dolomiti so nizko, nekako blago hribovje, ki vzbujajo posebne občutke, če se spomnimo le krajin Petra Adamiča. Vendar jaz nisem tako poetičen kot on, tudi nisem ekspresiven, četudi so me številni tako označevali. Če se ne motim, je prispodobo slovenski Barbizon prvi uporabil umetnostni zgodovinar in kritik Andrej Pavlovec; ne vem, ali je to res ustrezen izraz, vsekakor pa se lepo sliši. In tudi ni nič narobe, da se tovrstne zgodovinske reminiscence obujajo, čeprav glede na spremembe in urbanizacijo območja ostajajo bolj na ravni romantičnih spominov.
Genius loci in fantazma takšne in drugačne pokrajine kot ene od eminentnih karakteristik slovenske (? manjka, A. M.) modernizma v specifični različici opredeljujeta tudi vaše delo?
Res v zelo specifični različici, nedvomno pa igrata pomembno vlogo. Kot opažam pri nekaterih mlajših avtorjih, poskušajo sintagmo genius loci nekateri povsem ignorirati, vendar te praviloma vedno dohiti. Včasih prej, včasih kasneje, pogosto povsem nezavedno. Morska pokrajina ima povsem drugačne karakteristike kot ta naša hribovja in ravnice okoli Škofje Loke in te tudi drugače pozicionira, četudi seveda pri meni ne gre za jasno razberljive krajinske motive kot takšne.
Zastavljam temelje novi
slovenski delitvi: splošno
ljudsko glasovanje o prepovedi rabe tujk – ZA ali PROTI
***
Skušal sem ugotoviti, koliko sporočil v besedilu mladi bralci razumejo: iz uvodnega dela ter prvih dveh vprašanj in odgovorov sem izpisal vse tujke in jih prosil, da jim najdejo slovenske vzporednice ali jih opisno razložijo.
konstanten, atmosfera, nihilističen, intenzivno, vitalizem, kvaliteta, katarza, subjektiven, univerzalen, avtor, subtilen, pejsaž, eksteren, motiv, verzija, specifičen, mentalen, impresionist, poetičen, ekspresiven, Barbizon, reminiscenca, urban, genius loci, fantazma, eminenten, karakterističen, modernizem, specifičen, sintagma, ignoriranje, pozicioniran (skupaj 31 besed)
Rezultat prepoznavanja besednih pomenov in posledično razumevanja besedila je bil blago rečeno klavrn. In se zgodi, da tako nastavljeno besedilo – bralec zaradi nemoči pri razbiranju pomenov besed oz. povedanega seveda stori najbolj razumno dejanje – odloži branje.
Pravzaprav zastavljam temelje novi slovenski delitvi: splošno ljudsko glasovanje o prepovedi rabe tujk – ZA ali PROTI:
Ne bom razpredal o tem, kako se osvoboditi zanke, ki se nam zateza okoli jezikovnega vratu. Bi pa bilo vredno ob načelnih izjavah ob dnevu materinščin (maternih jezikov) razmišljati tudi o slednjem. V misel mi prihaja že dodobra oguljeno prispodabljanje o genialnem izumu zapisovanju glasov z naborom 25 črk (slovenska gajična pisava) v razmerju do kitajskih pismenk. Ko kitajski srednješolec konča izobraževanje, naj bi jih poznal vsaj tri tisoč – kar je menda komaj dovolj, da je mogoče prepoznavati zapisano v dnevnem časopisu (recimo, da je to osrednji Ren min ri bao ali Renmin Ribao, če se še vedno tako transkribira v slovenščini). Sklepam, da zaradi načina delovanja pismenk (posplošujem: vsaka beseda ima svojo pismenko), Kitajci razumejo pomen zapisanega, pri fonemsko-grafemskem (namerno uporabljam tujki) sistemu pa to ni potrebno.
Kako je torej s slovenščino 21. februarja (po odločitvi Združenih narodov dan maternih jezikov) in ostale dneve v letu? Zapisati znam, razumem pa …
Za rabo "slehernika" sem prestavil začetni del pogovora med slikarjem Gvardjančičem in spraševalcem Rakom v vzporedno slovensko jezikovno domačijskost. In prav dobro ji gre brez uporabe Verbinca oz. drugega izdajatelja tujk.
Jaz delam sliko, slika stalno dela mene
"V svojih delih ustvarja temačno, tesnobno razpoloženje, ki zaznamuje večino njegovih del. A v tem nikoli ne zaide v prazno odpovedovanje, v zanikanje sveta, ampak ohranja držo izrazitega pritrjevanja življenju. Ohranja tisto temeljno poudarjanje življenjske moči, ki je, kot bi rekel Nietzsche, bistvena kakovost umetnosti," se glasi del utemeljitve podelitve Prešernove nagrade za življenjsko delo slikarju Hermanu Gvardjančiču.
Jaz delam sliko, slika stalno dela mene
"Kljub prevladujočim težkim tonom njegova dela delujejo nravno očiščujoče, osvobajajoče, navdihujoče, kar nedvomno kaže, da je ustvarjalcu uspelo preseči lastno zasebnost in vstopiti v polje splošnih vrednot, ki presegajo čas in prostor,« piše v utemeljitvi podelitve Prešernove nagrade za življenjsko delo (u)stvaritelju nežnih podob krajin, na katerih se zunanje spodbude prepletajo z različico notranjih krajin v svojevrstno duhovno pokrajino z izrazitim obenem čutnim in čustvenim nabojem.
Danes je večinoma pozabljena izjemna dediščina Škofje Loke z okolico, s katero so med drugim povezani številni slikarji, od vseh generacij rodbine Šubic do Gvidona Birolle, Hinka Smrekarja in Franceta Tratnika. Predvsem pa impresionistov, ki so tukaj ustvarjali na prelomu 19. v 20. stoletje, od tod kasneje poimenovanje Škofje Loke slovenski Barbizon. Vi ste zelo navezani na domači kraj, na Gorenjo vas - Rateče.
V tujini ne bi mogel živeti, tudi velika mesta mi niso posebej pri srcu, tukaj se najbolje počutim. Verjetno je res nekaj očarljivega v tukajšnji krajini, Polhograjski dolomiti so nizko, nekako blago hribovje, ki vzbujajo posebne občutke, če se spomnimo le krajin Petra Adamiča. Vendar jaz nisem tako vznesen kot on, tudi nisem iztiskovalec notranjosti, četudi so me številni tako označevali. Če se ne motim, je prispodobo slovenski Barbizon prvi uporabil umetnostni zgodovinar in kritik Andrej Pavlovec; ne vem, ali je to res ustrezen izraz, vsekakor pa se lepo sliši. In tudi ni nič narobe, da se tovrstne zgodovinske spominjarije obujajo, čeprav glede na spremembe in mestno urejenost območja ostajajo bolj na ravni romantičnih spominov.
Krajevne značilnosti in privid takšne in drugačne pokrajine kot ene od izvrstnih značilnosti slovenske (? manjka, A. M.) modernizma v svojevrstni različici opredeljujeta tudi vaše delo?
Res v zelo posebni različici, nedvomno pa igrata pomembno vlogo. Kot opažam pri nekaterih mlajših avtorjih, poskušajo besedno zvezo genius loci (varuštvo kraja, krajevne značilnosti) nekateri povsem prezreti, vendar te praviloma vedno dohiti. Včasih prej, včasih kasneje, pogosto povsem nezavedno. Morska pokrajina ima povsem drugačne značilnosti kot ta naša hribovja in ravnice okoli Škofje Loke in te tudi drugače umeščene, četudi seveda pri meni ne gre za jasno razberljive krajinske motive kot takšne.
Pod črto
Tujke sem nadomestil z domačimi besedami, za lažje prepoznavanje rešitev sem jih označil v enem delu besedila s krepkim, v drugem pa z navadnim natiskom.
Ne znam se opredeliti, ali je s "prevodom" besedilo izgubilo ali pridobilo. Eno je zagotovo: odprle so se nove možnosti za plebiscitarni (po domače glej zgoraj uporabljeno) ZA in PROTI.
