Če ne bomo ukrepali, nam bo čez 60 let zmanjkalo moke, še 27 let in ne bo več rib v morju, tik-tak, tik-tak, odzvanja v glavah publike po predstavi Vročina, ki je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, Festivala Steirischer herbst 21 (Štajerska jesen) in zavoda Maska Ljubljana. Predstavo, ki vas ne more pustiti ravnodušne, je režiral Žiga Divjak, eden prodornejših mlajših slovenskih režiserjev, ki s svojimi angažiranimi predstavami odpira najbolj aktualna in pereča družbena vprašanja, tokrat o okoljski problematiki in podnebnih spremembah, ki se ne bodo zgodile čez 200 let, temveč se dogajajo tukaj in zdaj.
Divjak je na svojo družbeno angažiranost opozoril že kot študent s projektom Tik pred revolucijo (2013-2015), v katerem je izhajal iz podmene, da gledališče lahko vpliva na družbo in jo postopoma preoblikuje. Predstava Človek, ki je gledal svet (Slovensko mladinsko gledališče), ki je nastala na podlagi besedil ustvarjalcev, mu je leta 2017 prinesla Borštnikovo nagrado za režijo predstave, leto pozneje pa je avtorski dokumentarni projekt Šest (Slovensko mladinsko gledališče) prejel veliko Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev. Občinstvo je osvojil z avtorskim besedilom Sedem dni (Mestno gledališče ljubljansko), antropološke študije sodobnega vsakdanjika, ki ga je napisal v tandemu z dramaturginjo Katarino Morano. Na zadnjem Borštnikovem srečanju je za Gejm (SMG in Maska Ljubljana) dobil nagrado za najboljšo režijo, predstava pa je bila razglašena za najboljšo uprizoritev festivala. Z Župančičevo nagrado ga je nagradilo tudi mesto Ljubljana.
Za vami je premiera predstave Vročina, prva v okviru festivala Steirischer Herbst (Štajerska jesen), druga v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani. Predstava je z vsebino in formatom precej mednarodna, prav namenjena gostovanjem. Zakaj ste v teh časih za tematiko izbrali podnebne spremembe?
Okoljska problematika je najpomembnejša. Smo sredi največje krize, s katero se človeštvo sooča v svoji zgodovini. V samem bistvu je mednarodna, saj jo bomo uspešno prebrodili ali vsaj omilili, le če bomo delovali skupaj kot človeštvo. Ko so s festivala Štajerska jesen izrazili zanimanje, da bi v koprodukciji SMG in Zavoda Maska Ljubljana skupaj naredili predstavo, se mi je ta mednarodni kontekst zdel odlično izhodišče za to temo.
Zakaj?
Želja predstave je, da deluje kot nekakšen krik človeštva, ki se duši zaradi stanja sveta, ki je neposredna posledica izkoriščevalskega, plenilskega sistema, v katerem živimo.
So kakšen pomislek, idejo, nasvet, ko ste ustvarjali predstavo, dodali tudi igralci?
Absolutno. Velik del študija smo skupaj preživeli v prebiranju člankov, knjig, raziskav. Predstava temelji na mnogih idejah, ki so se porodile med improvizacijami in prizorih, ki so jih pripravili igralci.
Torej je bila priprava predstave Vročina kot nek laboratorij, vsak je doprinesel svoj delež. Je vedno tako pri nastajanju predstav v vaši režiji?
Vsak proces se razlikuje. Verjamem pa, da se šele v kolektivnem delu skriva kleč ustvarjanja.
V času nastajanja predstave ste brali knjigo Adreasa Malma How to blow up a pipeline (Kako razstreliti plinovod), ki je poleti obiskal tudi Slovenijo. Malm je prepričan, da je treba ustaviti elite in takoj začeti udejanjati pravo taktiko. Torej je rešitev v političnih odločitvah?
Spremembo bodo morale speljati države in s svojimi prisilnimi aparati nadzirati uveljavitev nujnih sprememb. Žal pa to še ne pomeni, da bodo države tudi tiste, ki bodo spremembo prostovoljno začele. V neki točki bo zadevo nujno urediti na pravni ravni, ne samo nacionalni, temveč svetovni, vendar ne smemo samo čakati na to.
Nam že teče voda v grlo?
Stanje je tako resno, da je treba spremembo zahtevati takoj. Treba jo je tako rekoč izsiliti, kajti države se problematike lotevajo prepočasi, ponavadi se odzivajo šele, ko kriza neposredno poseže v vsakdanje življenje. Ko pa bo okoljska kriza bolj odločneje posegla v naš vsakdanjik, bo že prepozno. Če se zdijo pozivi k odločnejšemu zahtevanju spremembe nasilni, je tako zgolj na prvi pogled, kajti najbolj nasilno je, da ničesar ne ukrenemo. Milijoni že zdaj umirajo zaradi okoljske krize in stanje se vsako sekundo slabša.
In kaj lahko naredimo mi, ki nismo del elite?
Mislim, da so spremembe, ki jih uvajamo v naš vsakdanjik, pomembni koraki in brez njih ne bo mogoče doseči boljše prihodnosti. Niso pa končni odgovor, niso dovolj. Če bo prihodnost planeta ostala odvisna od ozaveščene potrošniške odločitve posameznika, potem se nam ne piše dobro.
Se strinjam. Sicer je bila podnebna kriza pred koronakrizo dokaj aktualna, a kot je opozorila okoljska aktivistka Greta Thunberg, je vse ostalo na nekem »blabla«. Veliko se govori, premalo naredi, planeta B pa tudi nimamo. Vas je strah za prihodnost, za svet, v katerega vstopajo naši otroci?
Ne verjamem, da so stvari nespremenljive, morda so težko spremenljive, a tega se ne bi smeli bati. Morda je končno že čas, da začnemo zahtevati bolj pravično družbo, ki bo branila interese večine, ne pa zgolj privilegijev posameznikov. Skrajni čas je, da v središče družbe postavimo tisto, kar je dobro za biosfero, in ne dobička. Posledice podnebne krize ne bodo vidne čez 200 let, ampak so že tu. Leto 2019 je bilo drugo najtoplejše leto, lani že najtoplejše leto. Lani je moral vsako sekundo nekdo zapustiti dom zaradi katastrof, povezanih s podnebno krizo. Če bomo tako nadaljevali, bo Zemlja zmogla še zgolj 60 žetev, oceani bodo pri takšnem ribolovu brez rib že leta 2048.
Morda je končno napočil čas, da začnemo zahtevati bolj pravično družbo, ki bo branila interese večine, ne pa zgolj privilegijev posameznikov.
Čez dobrih 25 let torej ne bo več rib?
Če bomo tako nadaljevali, res ne. Skrajni čas je, da se glede tega odzovemo. Tudi begunska kriza je v veliki meri posledica podnebne krize.
Z begunci ste se ukvarjali v predstavi Gejm, ki je nastala na podlagi pričevanj, zbranih v bazi podatkov Border Violence Monitoring Network ter v koprodukciji SMG in Zavoda Maska Ljubljana. Za predstavo ste odšli tudi na teren, postali antropolog, preiskovalni novinar, pričevalec. Ob zgodbah ponižanih in mučenih migrantov ne moremo mimo tega, da sistem deluje v nasprotju z moralnimi načeli.
Tudi ljudje, ki bežijo pred lakoto in opustošenjem zaradi suš, poplav, orkanov, ki jih imenujemo ekonomski migranti, so v resnici begunci. Begunci, ki bežijo pred nasiljem človeškega poseganja v okolje in zgodovinsko gledano so bogate, razvite države najbolj odgovorne za stanje podnebne krize. Mi pa namesto, da naslavljamo resnične probleme, sodelujemo v razčlovečenju ljudi na begu, sodelujemo v ustvarjanju humanitarne katastrofe v Bosni in Hercegovini. Koliko časa bomo še molčali, ko to počnejo v našem imenu?
Neenakosti med deli sveta, med državami, so velikanske. Pa vendar se je marca 2020 za hip zazdelo, da smo vsi na istem čolnu …
Popolnoma lažno je prepričanje, da smo vsi na istem čolnu. Epidemija je jasno pokazala, kako različna izhodišča imamo, ko nas zadane ista kriza. Nekateri so se komaj preživljali in s strahom čakali naslednji mesec, medtem ko so drugi iz luksuza svojih vil pozivali naj ostanemo doma. Tudi zdaj, ko vstopamo v neko drugo fazo epidemije, vidimo, kako sebično ravnajo bogate države, ko skrbijo zgolj za precepljenost svojih državljanov in sočasno zapirajo meje za prebivalce drugih držav.
Pa so kakšne spremembe mogoče?
Kriza je čas, ko na videz nemogoče ideje postanejo nenadoma mogoče. Vprašanje je, katere ideje? Tiste, ki naj bi čim več ljudem zagotovile varnost, zaščito, zdravje, blaginjo? Ali plenilske ideje, ki so namenjene nadaljnjemu bogatenju že tako nepredstavljivo bogatih, medtem ko so najranljivejši še bolj izpostavljeni tveganjem in posledicam aktualne krize?
Že veste, kaj bo vaš novi projekt?
Čez slab mesec začnemo nov študij v Mestnem gledališču Ljubljanskem. Katarina Morano je napisala dramo Usedline, v kateri prek družine, ki pospravlja stanovanje po smrti mame, spremljamo našo ujetost v neizrečenostih, ki prevevajo naše odnose.
Preberite nov tematski časopis v celoti
