Letos je bil na Dnevih poezije in vina na Ptuju avtor Odprtega pisma Evropi. Ta čast pripada zadnja leta vrhunskim, angažiranim evropskim književnikom in književnicam. Durs Grünbein prihaja iz nekdanje Vzhodne Nemčije, rojen je v Dresdnu. Od pesniškega prvenca 1988. do letos mu je izšlo 40 knjig poezije, esejev in prevodov. Je dobitnik najvišjih nemških nagrad - Georga Büchnerja, Friedricha Nietzscheja idr.
Povabilo k pisanju Odprtega pisma Evropi je bilo najbrž prestižno za vas? Bili ste presenetljivo optimistični, evropocentrični. A tudi ironični. Vaša lanska predhodnica Kristina Toth, madžarska pisateljica, je bila bolj pesimistična.
"Povabilo je izziv in kompliment hkrati. Aleš Šteger, ki me je povabil, je moj stari prijatelj. Pred mnogimi leti sem že bil v Sloveniji na pesniškem festival v Medani. Sprva sem celo razmišljal, da bi zavrnil povabilo, ker sodelujem na toliko javnih debatah, da si nisem želel še ene. Kot riba v vodi sem edino, ko berem svojo poezijo. S pismom vstopam na nevaren teren."
Kakšna pa je bila recepcija vašega pisma?
"Ko so mi pokazali Odprta pisma mojih predhodnikov in predhodnic, sem ugotovil, da je večina mojih kolegov priložnost izkoristila za kritiko Evrope sedanjosti, Evrope različnih narodov, ki tekmujejo za sredstva EU, Evropo birokracije … Sam imam drug pogled nanjo. Vem, da je utopičen, a upam, da bo trajal in nas povezal v prihodnosti.
Fokus mojega razmišljanja je bila ideja o tem, zakaj je bila Evropa kot skupnost izumljena po vojni kot umetna tvorba. Ljudje so si zapomnili lekcijo druge svetovne vojne, popolnega razrušenja Evrope pod vodstvom Hitlerjeve Nemčije in nacizma. Odločili so se, da se kaj takega ne sme nikoli ponoviti. Treba je bilo najti pot do sodelovanja, ne tekmovanja med sabo. Izhodiščna točka je bila industrijska pogodba med Francijo in Nemčijo, temelječa na premogu. A to sploh ni pomembno, sprva ekonomska ideja je skrivala nekaj pomembnejšega. Ko je leta 1989 razpadla Sovjetska zveza in z njo Vzhodna Evropa, se je začel proces integracije. Po mojem mnenju zelo uspešen proces. Seveda smo zdaj soočeni z novimi problemi."
Ob padcu Berlinskega zidu ste imeli 27 let. Nekje ste dejali, da ste ga doživljali bolj kot umetniški performans kot politično dejstvo?
"Res je. Bil sem od začetka v Vzhodnem Berlinu udeleženec demonstracij. Začelo se je v Dresdnu, 7. oktobra pa smo šli na berlinski Alexanderplatz. Bilo je nevarno, mnogi od nas smo šli v zapor. Eno noč sem bil zaprt, vsej mašineriji nasilja smo bili izpostavljeni. Kasneje sem se pogosto spraševal, kaj je bil impulz, kaj je nas, skupino mladih ljudi, prijateljev, gnalo na cesto. Bili smo umetniki, zvečine vizualni, performerji. Imeli smo umetniški ideal protestov, nekaj, kar je bilo blizu dadaizmu. A med nami so bili mnogi resni borci za civilne pravice. Imeli so program o dinamitu, ki ga je treba vreči na državo."
Bila sem predlani v Berlinu z mariborskim gledališčem na gostovanju v Teatru Gorki, ko je bil jubilej padca zidu in vse je delovalo strašno skomercializirano, vse tiste 3D-projekcije življenja z zidom, kot v Disneylandu ...
"Velik biznis so naredili iz tega. Spomnim se, kako so pobirali koščke zidu tisto prvo leto po padcu in mnogi so jih prodajali še dolgo potem. Nekateri so postali milijonarji. Bil je znamenit slogan Deutsche bank tiste čase: Ideali bodo postali tržišče."
Vi veljate za poeta natus. Danes je ta status kar zapleten, saj paradoksalno - že več ljudi poezijo piše, kot jo bere.
"Zato ima cela vrsta pesnikov pri nas svoje poklice. Tudi sam sem profesor, pišem članke, prevajam, tudi esejistiko pišem in librete za sodobne opere. Tri sem že napisal. Imam nekaj prijateljev skladateljev iz Münchna, Stuttgarta, Dunaja. Ena od oper avstrijskega skladatelja na moj libreto je bila izvedena v Dunajski državni operi. Nisem glasbeno izobražen, imam velik občutek za glasbo, sem odličen poslušalec. Zavidam pa skladateljem, zelo rad bi pisal glasbo."
Eden najbolj prevajanih sodobnih nemških pesnikov ste, celo v slovenščino. Leta 2009 je pri Beletrini izšla knjiga vaših izbranih pesmi Pregibi in pasti. Recenzenti so hvalili vašo enciklopedično posmehljivost, ostro, ironično dikcijo in virtuozno obvladovanje klasičnih pesniških oblik. Kako gledate na prevajanje? Tudi sami ste prevedli Becketta, tudi Ajshila, Seneko.
"Zakaj 'celo' v slovenščino? Tudi sam sem zrasel v majhni državi, nekdanji NDR s samo 17 milijoni prebivalcev. Torej imam občutek, kaj pomeni majhna država. Celo pesem sem napisal o malem narodu, njegovem snu. Veliki narodi imajo res vse veliko, tudi publiko. A mnoge kvalitete so v majhnih državah in narodih, ki jih imam zelo rad. To je tudi moja ideja 'otoka, ki ga ni' v mojem Odprtem pismu Evropi."
To je skrivnostni, slabo poznani italijanski otok v Tirenskem morju, Ventotene, kjer je nastal, pišete, sloviti Ventotenski manifest kot zgled demokratične listine v Evropi?
"Tudi otok Ponza sodi v ta arhipelag, morda ga bolj poznate. Tisti manifest pa je resnično nekaj vrednega in posebnega. Mnogi so se zgledovali po njem."
Če se vrneva k prevajanju: nekateri pesniki so veliki nasprotniki prevajanja poezije.
"Zame je prevajanje vedno pustolovščina. Rad imam, da me prevajajo drugi pesniki. Tudi sam nenehno prevajam poezijo. Že čisto mlad sem to počel in s tem vadil. Druge jezike se je odlično mogoče učiti s poezijo. Poezija mora biti prevajana in nikakor se ne strinjam z razpravami o nezmožnosti prevajanja poezije. Poznam te strahove in celo filozofske teorije o nezmožnosti prevajanja. Ampak kljub vsemu nenehno poskušamo prevajati. Veliki nemški filozof Walter Benjamin je bil med nasprotniki prevajanja, a je sam prevajal Prousta in Beaudelaira. To je resnično paradoks, da avtorji, ki negirajo prevajanje, sami prevajajo."
Proust in Descartes sta za vas temeljna avtorja. Napisali ste celo knjigo Descartov hudič, tri meditacije. Galilej premerja Dantejev pekel in obvisi na problemu merskih enot, Antične dispozicije ali Descartes v Nemčiji so vaše najbolj znane esejistične knjige. Iskanje izgubljenega časa je za vašo literaturo silno pomembno.
"Poezija ima veliko opraviti s časom. V biološkem smislu gre za izkušnjo let, staranja. Poezija je intimni jezik časa. Zato imam toliko elegij o polzenju časa, ugašanju dnevov ... Na naslednji stopnji pa se začne refleksija o prostoru in času v poeziji. Je najboljše orodje za to. Obstaja matematična povezava med življenjem in poezijo. Dovoljuje zelo ekonomično pisanje. Včasih je potrebna ena sama vrstica, nekaj besed za ubesedenje toliko vsega. Proza potrebuje precej več besed. Zato veliki prozaisti vedno citirajo toliko poezije v nekaterih delih svojih tekstov. To počne Proust, ki ima ogromno pesniških citatov v svojih obsežnih romanih."
Spominjam se vaše pesniške zbirke Porcelan iz leta 2005, o travmatični izkušnji dresdenskega bombardiranja. 25 tisoč žrtev in prelepo baročno razrušeno središče starega mesta so postali simbol nemškega žalovanja. Kakšna je ta travma danes, 76 let po tragediji in po Adornu - njegovem vzkliku, da po Auschwitzu pisanje poezije ni več mogoče?
"Ta moj cikel ima naslov pesnitev o mojem rodnem mestu. Šlo je za polaščanje te teme, ki ni bilo dovoljeno moji generaciji. Zanimalo me je uničeno mesto in mnoga vprašanja so se mi odpirala. Mesto, kot je Dresden, mi je ponujalo razmislek o zgodovini, kako je lahko prišlo tako daleč. Po eni strani je bila to moja družinska zgodba, moji stari starši so bili vpleteni v strahote, moja mama. Na eni strani torej osebna zgodba, družinska, na drugi pa dolga zgodovina, ki je spremljala ta katastrofalni trenutek. Vse to me je gnalo v historični razmislek, seveda je bilo dejanje balansa, vsa obtoževanja Nemcev, ki so bili v tistih časih žrtve, so bila uperjena v krivce. Razrušenje je bilo rezultat tedanje katastrofalne nemške politike.
Nova ideja o prihodnosti te države se je pojavila v vzhodnem delu Nemčije, kjer sem živel. Drugačno gledanje je bilo med vzhodnim in zahodnim pogledom na katastrofo. Porcelan je pesniški cikel 41 pesmi, angleška verzija je pravkar izšla in povzročila zanimive odzive. Vzpostavili so dialog z drugimi, ki so bili vpleteni v vojno. Nekoč sem predaval na Oxfordu in bilo je izjemno zanimanje angleške publike za te teme. Druga funkcija poezije je v dialogu, poskusu povezovanja kultur in odpiranju prostora za naše skupno izkustvo. Vsa poezija ima močan časovni odtis."
Bi lahko rekli, da vas je vzhodnonemško poreklo zaznamovalo?
"Izhajam iz družine rudarjev, iz revnih razmer, a bolj pomembna zame je ruska izkušnja. Odkritje ruske literature. Odkril sem, da ima večina mojih zahodnonemških kolegov slepe pege in da njihova imaginacija sega le do reke Elbe. Niso poznali ruskih obzorij, vzhodnoevropske umetnosti, njihov fokus je bil drugje. Moj dobri prijatelj mi je dejal, da je zahodne Nemce bolj zanimala perujska Lima kot Leipzig za železno zaveso. Moje bralne izkušnje, moja izobrazba je bila bogata mešanica ruskih, ameriških, vzhodno- in zahodnoevropskih vplivov. Imam se za Srednjeevropejca."
Živite med Nemčijo in Italijo. Vaša želja po potovanjih, tujini, je nekaj, kar je ostalo od nekdanje mladostne vzhodnonemške zaprtosti?
"Hrepenenje po poznavanju novih kultur, po pogledu za horizont, je bilo od nekdaj močno pri meni. Rim je moje priljubljeno mesto, tam imam stanovanje in rad pišem tam. Moja strast pa velja Japonski, petkrat sem že bil tam in jutri bi šel spet, če bi lahko."
Imeti status največjega nemškega pesnika po Goetheju, biti kandidat za Nobelovo nagrado ... obremenjujoča misija?
"Moram reči, da sem slab predstavnik svojega naroda. Ko sem bil prvič v 90-ih letih v New Yorku in sem imel javno branje, so me mladi ljudje spraševali, ali prihajam s svobodne ali slabe strani Nemčije. Zame je bilo smešno in rekel sem, da prihajam iz slabe strani. Rad sem moderni pesnik, ki ni iz uradnega centra, ampak s 'slabe' strani, s čudno tradicijo evropske umetnosti. Nisem ne dober ne tipičen predstavnik nemške umetnosti. Zame je poezija nekaj zelo osebnega, pustolovščina jezika in življenja, in vse to me ne dela preveč reprezentativnega. Ko sem prejel Büchnerjevo nagrado, je Frankfurter Allgemeine Zeitung zapisal, da sem 'predstavnik, nove nemške literature'. Po padcu berlinskega zidu to pomeni niti vzhodni niti zahodni Nemec, ampak nekaj novega. Nobene nostalgije ne čutim po NDR, sem pa tudi skeptik ob marsičem, kar sem našel v tem novem svetu. Imam drugačne ideje o prihodnosti te države kot večina mojih rojakov. Verjamem v Evropo, kar danes ni niti najmanj popularno. Sem zelo kritičen do ideje nemške nacije, do nacionalizma. Vemo, kaj se je zgodilo, ko je ta narod postal slep in zelo aroganten."
Morava kaj reči o pandemiji in vplivu covida na literaturo?
"Morava res? Ves ta kaos me jezi. Seveda sem cepljen, verjamem v znanost. Celo moja najmlajša hči je cepljena. Ne mislim, da se moramo boriti za liberalne pravice na tem polju. Cepljenje ni trenutek varovanja lastne osebnosti. Treba se je čim prej rešiti pandemije. Covid izkušnja nam ni škodila le biološko, ampak tudi politično. Ta vrsta kolektivizma je kitajski ideal svetovnega reda. Pozabimo, prosim, do prihodnjega leta to besedo! Sem agresiven liberalec, ki se bori za individualne pravice."
Ali ni kultura potegnila najkrajše v teh razmerah?
"Bilo je res zadušljivo, norčevanje iz umetnosti in kulture. Prvič so me scene javnega življenja spominjale na Orwellov roman 1984. Ta distopija o prihodnosti človeštva se dogaja danes bolj kot v časih stalinizma."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
