(INTERVJU) Dr. Peter Stanković: V narodonozabavni glasbi so kmetije in pašnike zamenjali avtomobili in telefoni

Slovenski knjižni trg sta nedavno obogatili dve pomembni knjižni deli s področja popularne kulture, in to obe s strani istega avtorja. Dr. Peter Stanković s Katedre za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je lani najprej izdal drugi del monumentalne Zgodovine slovenskega celovečernega igranega filma, ki pokriva obdobje med letoma 1988 in 2004, v teh dneh pa še knjigo Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe.

Še posebej slednja zapolnjuje veliko luknjo na področju opisovanja popularne kulture pri nas, saj se z vso natančnostjo akademskega raziskovanja loteva tega vsesplošno priljubljenega glasbenega žanra. Sliši se namreč že skorajda neverjetno, a dejansko se raziskovanja narodnozabavne glasbe na tem nivoju pri nas še ni lotil nihče. Prvo in najpomembnejše vprašanje se torej ponuja kar samo po sebi – zakaj ne?

"Pred leti smo delali raziskavo o raziskovanju popularne glasbe v Sloveniji. Ko smo pogledali vse, kar je bilo na tem področju narejenega, smo ugotovili, da je bilo raziskovanje popularne glasbe precej oboževalsko. Ljudje raziskujejo tisto, kar jim je všeč. Na neki način je tudi to v redu, ampak v praksi to pomeni, da je bilo kar precej napisanega o punku, o alternativni glasbi in o rocku, praktično ničesar pa o popu in o narodnozabavni glasbi. Resnično se mi zdi, da se preučevanje popularne glasbe in popularne kulture nasploh začne na točki, ko ni več oboževalsko. Se pravi, ko gremo izven svojih preferenc. Marsikaj je bilo na tem področju pri nas že narejenega, ni pa bil storjen še ta korak preseganja lastnih preferenc. Je pa to treba tudi razumeti. Ljudje, ki se s tem ukvarjamo – kulturologi, sociologi kulture in drugi –, tvorimo relativno majhen krog. Še vedno pa v Sloveniji na tem področju obstaja tudi tisti tradicionalni akademski predsodek, da je edina kultura, ki je vredna resnega razmisleka, visoka kultura. A vseeno je pomembna tudi popularna kultura, kajti to je kultura, ki jo ljudje konzumirajo in na neki način to strukturira njihova kulturna obzorja in registre. Popularna kultura ni čisto nedolžna. Ni povsem vseeno, kaj gledamo v prostem času. Večinoma to sicer počnemo za razvedrilo, ampak tudi to vpliva na nas. In če hočemo razumeti Slovenijo 21. stoletja – nas, tukaj in zdaj –, je pomembno, da razumemo tudi te njene vidike. Popularne nadaljevanke. Popularne filme. Popularno glasbo. Narodnozabavno glasbo."

Vaša knjiga sicer privzema obliko akademske raziskave, a ponuja tudi zelo lep zgodovinski razvoj narodnozabavne glasbe pri nas. Ko zgodovino te zvrsti glasbe razgrnete pred bralca, iz tega izluščite tudi eno osrednjih ugotovitev. Namreč, da gre za žanr, ki niti ni toliko tradicija sama po sebi, temveč gre predvsem za zamišljanje in predstavljanje tradicije. Ali lahko govorimo o enakem zamišljanju in konstrukciji tradicije, o kakršnih v sociološki literaturi beremo pri konstrukcijah naroda?

"Absolutno. To je prva stvar, ki jo je treba povedati pri narodnozabavni glasbi. To je glasba, ki velja za tradicionalno, ljudsko slovensko glasbo, a v resnici gre za sodobno popularno glasbo. In to iz več razlogov. Najprej zato, ker je nastala v medijih. Se pravi, to ni glasba, ki bi denimo nastajala po vaseh, temveč so jo Avseniki kot njeni izumitelji začeli takoj izvajati na Radiu Ljubljana in je na ta način postala priljubljena. Potem je tu vidik inštrumentov. Avseniki so vanjo vključili akustično kitaro, ki je v resnici v tem kontekstu jazzovski inštrument in česar v slovenski ljudski glasbi ni. Do tega, da imamo v slovenski ljudski glasbi izmenjavanje petja in inštrumentalnega dela. Narodnozabavna glasba se je temu nasprotno vključila v konvencijo popa, da se pôje na podlago glasbe. Narodnozabavna glasba je torej posodobljena ljudska glasba. In to zelo posodobljena. Vilko Ovsenik je bil navsezadnje, preden je začel sodelovati z bratom Slavkom, jazz glasbenik, ki je igral v Plesnem orkestru Ljubljana, ki je bil takrat jazzovski ansambel. Tudi Avseniki so na začetku precej nastopali v Italiji in so tam igrali plesni jazz. Šele potem, ko so bili doma deležni izjemnega odziva na to njihovo posodobljeno ljudsko glasbo, so šli v to smer. Tako je treba razumeti, da je narodnozabavna glasba popularna glasba. Ta sicer res črpa iz ljudskega, v veliki meri gorenjskega glasbenega idioma, ampak še vedno gre za tipično popularno glasbo."

Gorenjska kultura najbolj drugačna od balkanske

Od tu izhaja tudi nekaj paradoksov, ki jih danes privzemamo za povsem normalne. Denimo narodna noša, ki izhaja iz Gorenjske, a se je kot ključen element predstavljanja narodnozabavne glasbe poslužujejo ansambli po vsej Sloveniji. In to kljub temu, da bi lahko izvajalci iz drugih regij posegli po tradiciji oblačenja, ki je lastna njihovim krajem.

"So sicer izjeme, denimo Beneški fantje. Sicer pa je to res. Konstrukcije naroda in identitet so vedno polne paradoksov. Mislim, da je do tega prišlo v obdobju socializma, v času postopnega distanciranja od Jugoslavije. Moja teza je, da so tovrstni označevalci gorenjskosti in Gorenjske privzeli vlogo označevalcev slovenskosti ravno zaradi tega, ker sta gorenjska krajina in tamkajšnja kultura najbolj drugačni od tega, kar si ljudje predstavljajo kot tipičen Balkan. Nimamo samo narodnozabavne glasbe, Avsenikov, nimamo samo gorenjskih ljudskih noš, ampak imamo tudi smučanje, ki naenkrat postane slovenski ljudski šport, čeprav gre tradicionalno za gorenjsko prakso. Tudi ikonografski vidik: v grbu imamo slovenske gore. Tudi prvi slovenski filmi se vrtijo praviloma okoli gora kot neke vrste mitskega jedra slovenstva."

Vseeno si je težko predstavljati, da so bili Avseniki povsem izoliran pojav. Ali so bili za njihov preboj sredi 20. stoletja vendarle krivi tudi širši premiki v takratni družbi?

"Seveda. Slavko in Vilko sta bila res izumitelja. Vseeno pa je vprašanje, ali bi bil ta žanr tako priljubljen ali tako dobro sprejet, če ne bi padel v neki kontekst, in ta kontekst je bilo obdobje socialistične modernizacije, ko so se na veliko gradile tovarne, ljudje so s podeželja začeli hoditi v mesta. Tudi če so ostali na podeželju, so opuščali delo na poljih in so ga zamenjali za delo v tovarnah. To je radikalno spremenilo družbeni ritem. V tem kontekstu se pojavi narodnozabavna glasba kot nekaj, kar ima izrazito rustikalen imaginarij in ponuja neko idealizirajočo podobo podeželja. Podeželje ima kot vsaka stvar svoje pluse in minuse. Ampak ta rustikalni imaginarij to podobo izrazito idealizira. Nisem prepričan, da bi bila tako uspešna, če ne bi bilo tega socialnega elementa, kjer so se ljudje selili v mesta in je podeželski način življenja postal njihova preteklost. Ta idealizirana glasba prikliče prav to preteklost. Pojavila se je kot neka imaginarna nostalgična vez za nečim, kar je ostalo zadaj."

Narodnozabavna glasba je politično večinoma nevtralna

Vidik, ki ga pri analizi glasbenih videospotov narodnozabavne glasbe izpostavite, je element čistosti in urejenosti. Tu izpostavite tudi nasprotno stran, torej tisto, kar je iz tega zelo idealističnega imaginarija izpuščeno. Nazor, ki ga gradijo takšne podobe, pa ima težave z dojemanjem sodobne družbe v vsej njeni kompleksnosti.

"Narodnozabavna glasba se je v zadnjem času izrazito modernizirala, tudi na glasbeni ravni. Opaziti je vključevanje novih inštrumentov, pa opuščanje durovske melodike in spogledovanje s popovsko melodiko, ki je bolj vezana na ameriško bluesovsko tradicijo. Izrazito pa opažam modernizacijo na ravni znakov, ikonografije. Videospoti se ne dogajajo več nujno na podeželju, ampak tudi v mestih. Glasbeniki so oblečeni v sodobna oblačila, vozijo se z avtomobili, imajo telefone, sodobne pričeske, 'all starke'. Ta ikonografija je zelo sodobna. Na drugi strani pa vendarle opažam tudi neko drugo plat te posodobitve, in sicer to, da je ta žanr posodobljen tako, da vendarle ta simbolni register ostaja strukturiran na izrazito tradicionalen način.

V sociologiji imamo klasično razlikovanje med Gemeinschaft in Gesellschaft. Za tradicionalne družbe, Gemeinschaft, je značilen en sam kulturni vzorec – kaj se spodobi in kaj ne, kaj je prav in kaj ni, katere so vrednote – in tu praktično ni nobenih odstopanj. To v praksi pomeni, da ljudje živijo in razmišljajo zelo podobno in so tudi ujeti v zelo podobne življenjske poteke. Za modernost, Gesellschaft, pa je temu nasprotno značilna – in to se zelo izrazito kaže v mestih – raznolikost kulturnega vzorca. Sočasnost in sobivanje različnih kultur, vrednot, življenjskih slogov, imidžev, subkultur, imigrantov. Svet, ki je izrazito heterogen.

Če to poskušam aplicirati na sodobno narodnozabavno glasbo, so se ti znaki, torej vizualna ikonografija, zelo približali modernosti. Večinoma ne gre več za kmetije, za pašnike, domovino in podobno, ampak so tu mesta, ljubezen, romantika, avtomobili, telefoni. Vseeno pa je vse to strukturirano na zelo pregleden in enoznačen način. Imamo zelo jasen sistem vrednot in norm, kaj je prav in kaj ne. Poleg tega pa prav tako ni ničesar, kar bi odstopalo od tega. Ni nobene heterogenosti. V sodobni narodnozabavni glasbi ne vidiš gejev, lezbijk, čefurjev, imigrantov, Kitajcev, Romunov, subkultur. Ni punkerjev, ni čudakov, ni boemov, ni ekscentrikov. Kulturni vzorec narodnozabavne glasbe je še vedno zelo enoznačen, hkrati pa tudi zelo urejen.

Ta urejenost po mojem obsega dva vidika. Kot prvo je vse čisto. Srajce so venomer zlikane, stanovanja so pospravljena, avtomobili so sveže umiti, frizure so direkt od frizerja (smeh). Kot se reče po slovensko, vse je zelo 'pošlihtano'. Ampak, kot drugo, ta pošlihtanost ni samo vizualna, ikonografska, ampak je tudi širša, simbolna. Vse je pošlihtano v smislu, da ni ničesar izven tega. Ničesar ni, kar bi motilo to urejenost. In če torej vse skupaj povežemo: enoten kulturni vzorec, pošlihtanost, urejenost, odsotnost kakršnih koli drugačnosti in podobno v praksi pomenijo, da se je narodnozabavna glasba na ravni vizualnih znakov resda posodobila, da pa je kot kulturna paradigma v resnici ostala ujeta v zelo tradicionalno strukturo."

Enoznačnost narodnozabavne glasbe ni najboljša popotnica za 21. stoletje

Pred kratkim smo objavili intervju z režiserjem Matejem Vraničem, ki je posnel poljudnoznanstveni film Divja Slovenija o slovenski naravi. Na vprašanje, kako komentira politično prisvajanje narave v ideološke namene, je odgovoril, da je to početje škodljivo. Poljudnoznanstveni film torej v njegovem primeru orisuje slovensko naravo povsem mimo aktualnih političnih trenj. Pri narodnozabavni glasbi pa se, izhajajoč iz povedanega, po drugi strani vendarle zdi, da je ta vez med glasbeniki in politiko bolj neposredna, da ne rečemo celo, da gre za neko ljubezensko spogledovanje. Kako vi vidite ta odnos?

"Kot vsaka stvar je tudi ta kompleksna. Delali smo tudi empirično raziskavo občinstev in smo ugotovili zanimive zadeve. Na področju politike se je potrdilo, da so poslušalci narodnozabavne glasbe pretežno volivci desne politične opcije. Presenetilo pa je to, da razlike v resnici niso tako zelo velike. Približno dve tretjini tistih, ki volijo desno, posluša narodnozabavno glasbo, na drugi strani pa jo posluša tudi tretjina tistih, ki volijo levo. Narodnozabavna glasba je torej žanr, ki v precejšnji meri preči te simbolne registre. Res pa je, da si desna politika precej prizadeva uzurpirati to glasbo in ikonografijo, ki je seveda relativno blizu tistemu, za kar se oni zavzemajo. Torej tradicionalizmu. Spet po drugi strani pa ne bi želel povsem poenostaviti. Ne bi rad, da razumemo narodnozabavno glasbo kot tisto, ki je inherentno avtoritarna, konservativna, protofašistična in tako naprej.

Moja teza je bolj ta, da živimo v 21. stoletju, času znakov, pluralnosti, reklam, simbolov, aplikacij, facebooka. To so ekonomije 21. stoletja in to so ekonomije kompleksnih znakov. Če zdaj poskušam razmišljati nekoliko širše, me torej skrbi, da Slovenija z narodnozabavno glasbo v precejšnji meri ostaja ujeta v neki svet, ki je zelo daleč od te dinamične ekonomije znakov. Narodnozabavna glasba je namreč na ravni znakov v resnici zelo preprosta. Zelo jasno je, kaj je prav in kaj je narobe, medtem ko je sodobni svet veliko bolj kompleksen. Zdi se mi torej, da to ni najboljša popotnica za 21. stoletje. Razne folk glasbe in posodobljene ljudske glasbe imamo seveda povsod po svetu, ampak tako priljubljene, kot je pri nas narodnozabavna glasba, so zelo redko. Podatki kažejo, da 48 odstotkov Slovencev posluša narodnozabavno glasbo, kar je veliko. Gre za neke vrste razvojni izziv.

Sam bi si zelo želel, da bi denimo imeli kakšnega geja, ki bi bil popularen v narodnozabavni glasbi. Ali pa lezbijko, čefurja ali temnopolto osebo. Šele takrat bi se stvari začele resnično dogajati v smislu odprtosti in semantične kompleksnosti. Če se vrnem k politiki, pa je narodnozabavna glasba politično precej nevtralna. Glasbeniki se večinoma ne spuščajo na ta teren, niti besedila ne načenjajo tega vidika oziroma je to zelo redko. Vseeno pa je njen simbolni imaginarij preprost, enoznačen. Imaginarij ene same kulture, enih samih vrednot, enih samih kulturnih koordinat. Ta imaginarij pa je zelo pripraven za avtoritarne apropriacije in tega se bojim. Kajti povedano z drugimi besedami – ena kultura, ene vrednote, en narod … tu manjka samo še en führer."

Avtomobil kot kompenzacija

za družbeni zaostanek

V obeh vaših nedavnih knjigah, tako v nedavnem drugem delu Zgodovine slovenskega filma kot v tej knjigi o narodnozabavni glasbi, igra vidno vlogo avtomobil kot element, ki se pogosto pojavlja tako v videospotih kot v filmih, slednje predvsem v obdobju prehoda v samostojnost. Kako si razlagate to povezavo?

"Na osnovi tega, da se avtomobili tako intenzivno pojavljajo tako v filmih iz tistega obdobja kot v današnji narodnozabavni glasbi in še kje drugje, jemljem to kot indikator kulturnega vzorca. Mislim, da se ne bom zelo zmotil, če rečem, da ima avtomobil v Sloveniji izredno pomembno simbolno vlogo v slovenskem vsakdanu. Je namreč absolutno dominanten označevalec individualnosti. V drugih okoljih so lahko pomembni označevalci, kako izražamo sami sebe, tudi obleke, načini preživljanja prostega časa, notranja oprema stanovanja, potovanja in podobno. Zelo različne možnosti so. V Sloveniji se oblačimo zelo zadržano, ne spodobi se preveč izstopati, tudi načini preživljanja počitnic – pozimi na smučanje, poleti na morje na Hrvaško – so zelo stabilni. Ni nobenih velikih odstopanj, kot da se ljudje preko teh stvari ne izražajo, saj se vse to izražanje usmerja v avtomobil. To je znak individualnosti, mojega značaja, mojih aspiracij, mojega statusa. Primerljivo gledano gre tudi zelo veliko denarja v družinskih proračunih za avtomobil. To lahko primerjamo z drugimi državami. Pred tremi leti sem bil na Danskem in sem bil šokiran, kako imajo Danci neskončno višji standard, ampak bistveno slabše avtomobile. To pa preprosto zato, ker avtomobil tam ne pomeni kaj dosti.

Kot kulturolog bi zato skoraj upal trditi, da je avtomobil kot označevalec in statusni simbol pomembna značilnost slovenske kulture nasploh. In kot tak se preliva tudi v filme, glasbo in verjetno še kam drugam. Še posebej so avtomobili zelo prisotni v videospotih v narodnozabavni glasbi. Kot kulturolog si to razlagam tako, da smo pri nas na kulturni in ekonomski polperiferiji in za takšne kulture – in to ni nikakršna slovenska posebnost – so pač značilni mehanizmi kompenzacije. Zaostajanje namreč poskušamo kompenzirati na različne načine, zelo pogost mehanizem pa je to, da se odevamo v različne označevalce zahodnega luksuza. V Sloveniji je posebnost pač to, da je ta označevalec avtomobil. Kje drugje je to lahko kaj drugega. Vedno so pa to različni potrošniški izdelki z zahoda."

Zadržanost nam je bližje kot bombastičnost

Ali je turbofolk po nenadni priljubljenosti skupine Atomik Harmonik leta 2004 pustil dolgoročne posledice za slovensko narodnozabavno glasbo?

"Slovenski turbofolk z Atomik Harmonik je za leto ali dve zelo dramatično zaznamoval žanr, a je tudi zelo hitro izzvenel. To je zelo zanimivo. Občutek imam, da je to bilo pod navdihom srbskega turbofolka, kjer imamo zelo izrazit 'dance beat', ki je podlaga harmoniki, kot drugo pa vulgarni eroticizem. Povezava je bila zelo očitna, ampak je zelo hitro izzvenela. Kot da se morda ta kričava, bombastična estetika, ki je značilna za srbski turbofolk, nekako ne vklaplja dobro v slovensko kulturo. To mogoče niti ni presenetljivo. Pri nas sta vendarle prej norma zadržanost in skromnost, pri čemer te bolj bombastične stvari ne gredo tako dobro skozi."

Vzemite zadnje vprašanje nekoliko bolj komično. Narodnozabavna glasba v svojih besedilih kot tudi v vizualnem izrazu pogosto ponuja razne nedorečenosti, ponesrečene metafore in druge poetične stranpoti, od katerih jih kar nekaj izpostavite tudi v knjigi. Monografijo ste pisali z vso resnostjo akademskega raziskovanja, pa vendar – ali ste se med raziskovanjem in pisanjem tudi sami kdaj nasmejali raznim poetičnim absurdom, ki jih ponuja ta glasbeni žanr?

"(Smeh.) V mojih letih nimam nobenih predsodkov proti nobeni zvrsti glasbe, razen če je nestrpna ali kaj podobnega. Tako da s preučevanjem sodobne narodnozabavne glasbe nisem imel večjih zadreg, so me pa začeli kolegi s fakultete po določenem času postrani gledati, ker so iz moje pisarne odmevali narodnozabavni komadi (smeh). Vsekakor je bilo hecno in duhovito, ampak ni pa bilo nič takega, da bi blazno izstopalo. Na splošno mi je bilo vse skupaj malo hecno, z moje perspektive nekoga, ki živi v mestu in je rasel s punkom. Ves čas sem se malo hahljal, a niti nisem naletel na trenutke, ko bi se na glas zasmejal. Nikoli ni bilo komično samo po sebi. Vsekakor pa se nisem želel posmehovati. Vse kulture so različne in legitimne."