(INTERVJU) Ana Pandur: Flamenko kot orodje, ne nedosegljiv cilj

Danes se v Cankarjevem domu začne 3. mednarodni bienalni festival Bi flamenko z močnim domačim zastopstvom. Ana Pandur, plesalka in koreografinja, se bo predstavila s Party Boxom.

Sodelovali ste že na prvi ediciji festivala Bi flamenko v Cankarjevem domu, ki to zvrst legitimira in osamosvaja v razmerju do ostalih zvrsti plesa in glasbe. Sodelovanje na tem mednarodnem festivalu velikega ugleda, ki je gotovo vplival na razmah in dvig te zvrsti pri nas, najbrž nekaj pomeni?

"Tako je, februarja 2018 sem na prvi ediciji festivala predstavila Firebird, v katerem se flamenko sreča s heavy metalom. V Cankarjevem domu je bil flamenko že dolgo redno zastopan, sodelovanje z nizozemskim bienalom pa je seveda odprlo številna nova polja in možnosti. Glede na to, da gre za žanr, ki je tesno povezan z izvorno geografijo in nemalokrat precej izključujoč v smislu tega, da (predvsem v tujini) še zmeraj velja za špansko domeno, je funkcija našega bienala resnično izjemna. Ne le, da festival stavi na drzne prekoračitve tradicionalnega kanona in povezuje flamenko s sodobnimi uprizoritvenimi praksami že v samem izboru programa španskih ustvarjalcev, tudi to, da slovenske ustvarjalce postavlja enakovredno ob bok tujim, je sijajna priložnost. Mislim, da govorim v imenu vseh slovenskih ustvarjalcev, ki si želimo, da bi naše delo seglo tudi čez meje, da bi bila ta izmenjava obojestranska, mislim pa, da ta cilj zasledujejo tudi organizatorji. Vsekakor tovrsten festival poskrbi tudi za prepoznavnost žanra tako v uprizoritvenem in glasbenem polju kot tudi kar se tiče razpoznavnosti med ljudmi, menim pa, da žanr v zadnjih letih, odkar so se poslovili velikani, kot so Paco de Lucia ali Enrique Morente, nima tolikšnega poleta, kot ga je imel v 20. stoletju. Počasi, a vztrajno se razvija v smeri sodobnih uprizoritvenih praks."

S kitaristom Vitom Marenčejem sta bila dolgo edina profesionalna ustvarjalca flamenka pri nas. Ne gre za kopiranje tujega vzorca, temveč za presnavljanje v nekaj novega?

"Z Vitom sva dolga leta tesno sodelovala, nastalo je ogromno projektov. Je sijajen kitarist s svojstvenim dojemanjem flamenka, v Sloveniji še ni glasbenika, ki bi bil v tem polju tako podkovan kot on. Drži pa tudi, da se sama znotraj okvirjev tega, kaj bi moral flamenko biti, ne počutim najudobneje, ker se z njim ne morem scela identificirati, me pa fascinira. Kitara na primer še zdaleč ni moj najljubši inštrument. Zato sem zmeraj iskala kaj svojega, s čimer bi se lahko identificirala, in flamenko, ki se mi je na začetku zdel kot nedosegljive sanje, se je spreobrnil v to - da ga kot ustvarjalka uporabljam kot orodje, ne kot cilj, ki je povrh vsega še nedosegljiv. Vsekakor, tradicijo je treba dobro poznati, preden se odločimo za odklon, da sploh vemo, od česa se osamosvajamo. A imperativ vsakega ustvarjalca je, da je pri svojem delu iskren in odseva svojo resnico, ne pa, da se skuša ukalupiti v nekaj, s čimer se ne more zares identificirati. Kozmetika tu nima prostora."

Vaš plesni večer Party Box sestavljata dve deli: Beli šum, solo za plesalko z glasbo mlajšega slovenskega skladatelja Mateja Bonina. Klasično formirani skladatelj na področju flamenka? Radi se glasbeno podajate na raznovrstna polja. Spomnim se Firebirda z metalcem Gianijem Poposkim.

"Videti je precej ekstremna oscilacija, vendar glasba komunicira na mnogoterih ravneh in nekateri projekti kličejo po eni zvrsti, drugi po drugi. Vse za zgodbo, ki jo pripovedujemo. Giani je prezenten in metalska glasba je bila prav to, kar sem v tistem trenutku potrebovala za Firebird, ko sem hotela zbombardirati lastne meje, omejitve in jih vzpostaviti na novo. Videti je, da sem se tokrat lotila enake naloge, le da z druge strani. Matej Bonin je izjemen ustvarjalec s širokim posluhom za raznovrstnost in z blazno umetniško senzibilnostjo. Izhajala sva iz petenere, glasbeno/plesnega sloga flamenka, ki me je zelo zaznamoval od prvega trenutka, ko sem se začela ukvarjati z njim."

Solo opredeljujejo tišina, belina, samota in seveda telo v njih. Kostum je delo Tine Princ, scena Vasilije Fišer - obe sta rojakinji. Gre torej za celostni performativni dogodek?

"Bo najbrž držalo, da Maribor ne gre iz nas, četudi gremo me iz Maribora, in prav je tako. S Tino sva se že dalj časa dogovarjali za sodelovanje, ki se nikakor ni zgodilo, saj so zmeraj vrivali drugi projekti. Nekega dne pa me je poklicala, ko je izvedela, da imam predstavo na BiFlamenku, takoj sva našli skupni jezik. Ne gre le za kostum, ampak za kostum-prostor. Vasilija pa ni le krasna ustvarjalka, ampak prijateljica in tesna sodelavka v ekipi režiserke Yulie Roschine, s katero skupaj ustvarjamo že zadnjih nekaj sezon."

Plesno-glasbeni projekt Beli šum se ukvarja s trenutno zelo aktualno tematiko samote, izolacije, kaznovanja in simbolne izločitve. Torej nekak odgovor na pandemični, distopični čas? Tudi o modnem, že skoraj floskularnem »trajnostnem« ustvarjanju in oblikovanju je beseda ...

"Najbrž ni predstave, ki v tem trenutku ne bi odslikovala posledic pandemije, resnice vsakega od soudeležencev v tem kaosu, kot drži tudi, da izolacija, samota in simbolna izločitev niso le posledica pandemije, ampak predvsem družbene paradigme. Če bi se pandemija zgodila v bolj solidarnem, manj h kapitalu in individualizmu nagnjenem kolektivu, bi se najbrž odvijala drugače. Pandemija in samota, izolacija so se v tem času lepo prelile druga v drugo in tvorili čvrsto prepleteno vez. Pandemija je najbrž delovala kot lupa.

Beli šum pa v resnici govori o tolikšnem mnoštvu impulzov, da posamični dogodek ni več razpoznaven, in tako vse to mnoštvo tvori samo še ozadje, na katerem je treba najti lastno ravnotežje in mir. Kot v Črnih zvokih gre tudi tukaj za igro, le da je to igra samospoznavanja, pri Črnih zvokih pa se ukvarjam z odnosi, predvsem z odnosom posameznik-oblast. Trajnostno oblikovanje pa je ključno za znamko Things I Miss Tine Princ, za katero stoji celovit koncept, ki poudarja vztrajanje pri enem kosu, ponovno uporabo, uporabo ekološko sprejemljivih surovin in procesov, kar so vrednote, ki bi si jih želela tudi sama bolj striktno zasledovati, obenem pa poudarjajo osredotočenost na trenutek, mir in balans, o katerem se govori v Belem šumu."

Drugi del double billa pa je vaše znano delo Črni zvoki, ki ste ga izvedli z glasbenikom Damirjem Avdičem premierno pred leti v Divaški jami, kasneje pa še marsikje. Gre za Lorcov duende, kot ga razume skozi glasbo in besedilo Damir Avdić. Kaj povezuje obe deli?

"Obe deli povezuje igra, pravila igre. Delujeta kot negativ - po eni strani sta zelo sorodni, vsaj sama vidim vzporednice, niti ne vzporednice, vitice, ki preraščajo obe skupaj, po formalni plati pa sta precej različni. Beli šum zasleduje gibalni minimalizem, neke vrste akvarelno prelivanje slik, Črni zvoki pa zagrizejo in ne popuščajo."

Kako je s produkcijo flamenko dogodkov pri nas? Si je izboril status samostojne, priznane umetniške zvrsti?

"Sama sem se s produkcijo ukvarjala dolga leta, od ustanovitve studia na primer, ko smo pripravljali zaključne nastope plesnega studia, s katerimi smo gostovali po Sloveniji vse od leta 2007, pa mesečni nastopi - tablao - v takratnem Zlatem zobu v Ljubljani, na katerih so se kalili mnogi naši danes priznani flamenko umetniki, samostojne predstave naših plesalcev, ki so dosegli dovolj visoko kakovostno raven, da so se lotevali predstav, do organizacije seminarjev itd. Z društvom sodelujemo na razpisih, večinoma vsaj nekaj sredstev dobimo. Takrat, ko sem začenjala, se je to zdelo nemogoče.

Flamenko si po moji oceni ni izboril statusa samostojne umetniške zvrsti, tudi zato ne, ker nas je enostavno premalo na tem področju, obenem pa smo vsi vpeti v razvijanje lastnega kreativnega jezika. Kot ustvarjalka vselej izhajam iz flamenka in se k njemu vračam, dolgujem mu veliko. A ne bi se rada omejila samo na to polje, ker me duši. Teme, s katerimi se ukvarjam, so univerzalne, jezik individualen."

V Črnih zvokih ima vlogo tudi delo vašega očeta Ludvika Pandurja, ki tačas z retrospektivo v UGM navdušuje in dviga samozavest umetniškega prostora in časa? Kako pa vas umetniško nagovarja?

"To je sijajna zgodba … Menim, da je v očetovem slikarstvu duende, če ga je sploh kje najti. Izvorna zamisel pri Črnih zvokih je bila, da nisem želela portretne promocijske fotografije (in uspešno propadla s to svojo zamislijo, haha), zato sem očeta prosila za risbo, ki bi jo uporabila kot podobo predstave. Zamisel sicer ni scela uspela, je pa zato nastala čudovita serija slik, in vesela sem, da sva imela z očetom priložnost sodelovati. Je izjemen umetnik, strašno plodovit in inspirativen, pa tudi mama me je kot ustvarjalka mnogo naučila in me v marsičem navdahnila."