Petra Vidali
V Agni vstopamo skozi objektiv termografske kamere. Gledamo žensko in moškega in gledamo žival, ki ju gleda. Ker kamera stvari ne imenuje, ker jih ne prepoznava, ampak samo zaznava, ne vemo, kdo sta ona in on, in tudi živali ne moremo z zanesljivostjo identificirati. Pa tudi za tisto, kar se zgodi med njima, imamo opise, ne pa pojmovnih definicij.
V romanesknem in sploh literarnem prvencu prevajalca iz ruščine Boruta Kraševca je pojem, ki so ga pogruntali ruski formalisti, potujitveni postopek, prignan do čistega pojma. "In zato, da bi stvarem vrnili občutek živosti, da bi jih začutili, da bi bil kamen kamnit, obstaja tisto, čemur pravimo umetnost. Namen umetnosti je dati občutek stvari, stvar videti, ne pa spoznati, postopek umetnosti je postopek 'potujevanja' stvari in postopek otežene oblike ..." je zapisal v Umetnosti kot postopku Viktor Šklovski. Poudarjena raba mehanizma, ki je sicer organsko na delu v vsaki umetnini, v Agni ni literarno samozadovoljevanje. Potujitev s kamero, ki dela portrete na podlagi toplote živih bitij, ima več kot en rezon.
Površinski razlog je žanrski; ker se zdi, da je tisto, kar se zgodi med parom, umor, je to odličen teaser. Gledamo dogajanje in ga vendar ne vidimo, gledamo akterje in vendar ne moremo reči "whodunit". Ta tehnologija pa nosi tudi že globlji, vsebinski oziroma idejni razlog; v sanskrtu je agni ogenj, Agni z veliko začetnico pa v indijski mitologiji bog ognja, domačega ognjišča in žrtvene grmade, pravi Wikipedija. V romanu je Agni kunka v kunčniku, ki ga za samopreskrbo vzdržuje družinski mož in oče. Agni je roman o ognjih v ljudeh in živalih. Skozi termografsko kamero gledamo samo v prologu (in skozi navadno kamero enkrat v sredini romana, kdaj pa dobijo oči in besedo tudi stene stanovanja recimo), ves čas pa skozi različne človeške in živalske perspektive gledamo tisto, kar utripa v živih bitjih, tisto, kar žarčijo in kar jih dela žive.
Časovni okvir zgodbe je približno pol leta. Za kunko je to celo življenje, od rojstva preko spolne zrelosti do kotitve lastnih mladičev in hitre nasilne smrti. Življenje, v katerem mladičke rani in poje mama kunka, samičke pa oplodi lastni oče. Ne dobesedni materinski kanibalizem in ne dobesedni očetovski incest, brbotanje hormonov in krvi in drugih reči, ki človeka ne ločijo od živali, pa se zgosti v tem polletju tudi v romaneskni človeški družini. Agni ima svojo varuhinjo v petnajstletnici Maši, ki svojo prvo puberteto doživlja skozi drugo puberteto svojih staršev, direktno spolno vzgojo pa ji ob kuncih nudijo še race. Postavljena med očitnost živalskega in mimikrijo človeškega, med to, kar vidi vsak dan in razume, in tisto, česar ne bi smela videti in česar ne razume, med nedolžnost velikega otroka in željo mlade ženske (Agni je ogenj, lahko pa je tudi Agnes, jagnje), med klofute fantom, ki požirajo njeno zadnjico, in nastavljanje zadnjice, je ena najbolj polnokrvno izpisanih najstnic, kar smo jih brali.
Vrvež v njeni glavi in telesu je normalna razvojna stopnja, vrvež v glavah odraslih pa prinese v to okolje vrnitev Mašine tete Brine, sestre dvojčice njene mame. Dvojina postane trojina, ljubezenski trikotnik postane prevladujoč romaneskni geometrijski lik, ki se multiplicira v vseh relacijah. Hkrati je z Brino narava dobila kulturo – gledališka igralka doprinese teater in literarne reference. Njena ljubezenska dvojina se je razkrila kot trojina, ko so začeli igrati Čehovovega Galeba na primer. Razen blage samonanašalnosti, stranske, a ne prazne vloge za prevajalca komada (v prevodu Boruta Kraševca je galeb zamenjal utvo), razen fabulativne nanašalnosti (tudi v Galebu imamo igralko na dopustu na podeželskem posestvu in ljubezenski trikotnik in še marsikateri podoben motiv) in razen duplikacije v obliki rac, ki se parijo na domačiji, je Čehov pač zanesljivo generalno napotilo na razbiranje tistega, kar se dogaja, kadar se na videz ne dogaja nič. Brinina vrnitev na oder na primer pa se bo zgodila z Gospo Bovary. Saj dobi v romanu svoje vrstice tudi njena ruska kolegica, ampak če se poigramo s Flaubertom, dobimo flober, puško, ki pride prav v romanu na drugih mestih …
V Agni se nič ne znajde po naključju skratka, vsaka puška na steni bo, prosto po Čehovu, vsaj enkrat počila. Vsako dejanje in vsaka beseda bosta dobila odsev in odmev v drugem pramenu zgodbe, v drugem bitju, v drugem stavku, v drugem poglavju. Roman kot celota je zgrajen tako kot vsako od njegovih šestinštiridesetih kratkih poglavij – kot minuciozna kratka zgodba. Skonstruiranost in obloženost lahko postaneta pri romanu kot zvrsti hendikep, vendar se pri Agni to ne zgodi. Tudi zato ne, ker je večino časa na delu prefinjena ironija. Sproti spodnaša poveličevanja ali pomilovanja, ne jemlje pa teže temu gomazenju realnega.
Eros in tanatos, kreacija in destrukcija, uživanje in žretje, zaplajanje in splavljanje se kljub urbanim ekskurzom dogajajo večinoma v ruralnem okolju (v kunčniku ali pred njim, na skednju, v čebelnjaku, na krompirjevi njivi in travniku ...), kar pripomore k občutku nadčasne arhetipskosti, domišljijska in literarna senzibilnost pa sta od tega časa in sveta.
Kako sodoben je roman v ideološkem smislu, v kontekstu boja za pravice živali in žensk na primer? Agni brez dvoma sporoča, da so živali čuteča bitja. To nam govori dosledno, preko uporabe perceptivnih kanalov (prvenstvo drugih čutov in sinestezije) in preko vokabularja, ki – za razliko od človeškega – ni diskriminatoren (samica človeka je človka.) A če literatura in literarni liki živalim to priznavajo, še ne pomenijo, da jih ne ubijajo. Agni je mogoče brati kot zagovor kolikor mogoče humanega ravnanja s klavnimi živalmi in navsezadnje kot zagovor bio kmetovanja, ni pa ta knjiga apologija vegetarijanstva in sorodnih praks.
Kar pa se žensk tiče: ruralno okolje naj bi bilo kleno patriarhalno in pater familias tudi živi v prepričanju, da je tako. Na začetku se res zdi, da razpolaga z vsemi ženskami, da se njihova življenja vrtijo okoli njega, ampak na koncu gredo samice dalje, na koncu so samice večinoma dobile, kar so želele, alfa samec pa postane skrušen alfa pijanček. Pokončni lovec ni zmagovita figura tega romana, falocentričnost telebne z vrha smreke. Če pa iščete žensko ali moškega, ki bi si deklarativno želela kaj drugega od svojega moškega ali ženske (vzemite takšno kombinacijo, kot vam paše) ali svojega otroka, ne iščete na pravem mestu. To ni te sorte roman. To je bogat, duhovit in literarno dovršen roman o gonih.
