(GLEDALIŠKA KRITIKA) To se je sam valil ... ta dan pa res

Pa kaj je z vami? Men je v tistem trenutku vse to pršlo ... Ta Jaka, k mu je tok mar za tole, k se je res zavzel za neki, tko iz srca, Rok, k je hodu s tem dojenčkom k nam, Tamara, k jo je sošolka bullyjala, pa je s krvavim licem pod tem drevesom sedela, moj šef, k ne jebe počitnic, praznikov, to grebatorstvo, ta utrujenost, ta obup, ta papiga, to nasilje, te pendreki, moja mama, k udarja s torbico enga po čeladi, unooooo ... dost, pizda!

To so navadi ljudje!

TO SO NAVADNI LJUDJE!

TO SO NAVADNI LJUDJE!"

To reče ena od devetih protagonistk in protagonistov nove drame Katarine Morano. Z dramo Kako je padlo drevo, ki je nastala po naročilu ljubljanske Drame, dramatičarka nadaljuje linijo, ki jo začrtala v dramah Sedem dni in Usedline, uprizorjenih v Mestnem gledališču ljubljanskem. V Sedmih dnevih govori o "sedmih trenutkih, ki sodu počasi izbijajo dno", pri nepovezanih sodobnih slehernikih različnih generacij. V Usedlinah šest protagonistov vežejo družinske vezi, njihovo interakcijo pa sproži smrt matere in praznjenje njenega stanovanja. V roke prijemajo reči, spomine, pozabljene želje in zamere, usedline skratka, na katere so se z leti naložili novi ljudje, nova upanja, novi konflikti, nova razočaranja.

V Kako je padlo drevo je znova v fokusu razširjena družina - mama, oče, tri odrasle hčerke, dva partnerja -, dopolnjena z dvema sosedoma. V blokovskem naselju, v katerem še živita starša in so v njem odraščale hčere, namerava privatni investitor zgraditi vilablok, kot se reče, s stanovanji po 700.000 evrov. "... stisnen bo med te bloke, ampak verjetn bojo not taka prostorna stanovanja, da ti ne bo treba neki vn gledat ...," si prilastitev zelenega pasa med starimi bloki razloži drugi protagonist. V centru tega zemljišča in v središču drame pa je drevo. Skupnostno drevo, v katerega senci so se odvijale njihove življenjske zgodbe, postane zdaj realna in simbolna točka upora - upora proti gentrifikaciji, upora proti nasilju, proti kapitalu, upora proti nesmislu življenj, kakršna živijo, in upora proti nemoči, da bi se vsemu temu uprli.

Dramo odlikuje kompleksna struktura, solo točke se izmenjujejo z dialogi sekcij in večglasjem. Simfonična zgradba je dramatičarko odlikovala že prej, nalaganje plasti in sestavljanje zgodbe, postopno razkrivanje delčkov sestavljanke pa je tokrat brez dvoma prignano do mojstrstva. Pripoved se dogaja post festum: po dogodku, ki je koncentrično vlekel nase silnice in protagoniste, slednji - spet razločeni - rekonstruirajo celodnevno dogajanje, ki se bo na koncu sklenilo v eksplicitno še nedefiniranem epicentru.

Obnavljajo dan, ko je šlo že od začetka vse narobe. "Tole je vse šlo ... še sama ne vem ... jst sem dons že zjutri ... sploh ne vem ... to se je sam valil ... ta dan pa res ... ta dan je bil pa ... jst bi vse še enkrat, če bi lahko, to pa res, ta dan pa res, če bi šlo ... Še enkrat! Pa vse drgač ... to se ne bi smel tko zgodit ...," pravi družinska mati, ki po dolgem nalaganju in odlaganju tega dne več noče čakati svojih hčera, da bi si vzele čas za pokop žare družinskega psa. Obnavlja ga par, ki se izgublja med vzgajanjem otrok v popolne večopravilne odrasle, in drugi par, ki se izgublja med celodnevnim projektnim delom od doma. Obnavlja ga mlada ženska, ki se je po še eni partnerski polomiji vrnila k staršem, in obnavlja ga sosedov fant, ki ga je z depresivno materjo življenje že v otroštvu odložilo na stranski tir ...

Tako kot že Usedline je tudi Kako je padlo drevo učna ura ne le pripovedovanja zgodb, ampak pripovedovanja življenja. Še bolj kot popoln dramski mimezis jezika - sijajen prenos realnega vsakdanjega (ljubljanskega) govora z vsemi praznimi mesti, mašili, zaletavanji, ponavljanji in vračanji - to dramatiko odlikuje material, iz katerega je zgrajena. Partnerja, ki se pogovarjata o tem, kdaj in kaj bi jedla in kdo bi za to poskrbel, starša, ki hkrati rešujeta distribucijo otrok in pripravo hrane za piknik in nenadejan obisk starega očeta ... Dramatičarka zna prav takšna najbolj vsakdanja, obča, že klišejska mesta izpisati tako, da v njih hkrati zasije vsa praznina in vsa polnost, vse pomanjkanje smisla in vse bistvo naših življenj. Katarina Morano ve, da so življenje prav ti neznosni momenti navadnega vsakdana, momenti, ko se nam zdi, da bi moralo biti življenje nekaj drugega, da je življenje tisto, kar se nam vse bolj odmika.

Žiga Divjak je stalni režiser besedil Katarine Morano, vendar je tokrat njuna ustvarjalna simbioza drugačna: ob posameznih intimnih družinskih zgodbah, značilnih za dramatiko Katarine Morano, dramo in uprizoritev zaznamuje tudi skupna, skupnostna, družbena nit, značilna za angažirane uprizoritve Žige Divjaka. Ob pravem doziranju pripovedovalskega in igranega je treba izpostaviti predvsem dobro režijo skupinskih prizorov in odločitev za skupinski koncert. Eden od protagonistov je nekoč igral bobne in v drami se zdaj vrne k njim, da izživi in ponazori stopnjevanje tempa, stopnjevanje neznosnosti do trenutka preloma. Režija je to individualno gesto pogumno spremenila v skupno, drugi del uprizoritve pa v koncert igralcev-bobnarjev, ki perfektno diktirajo ritem približevanja neizbežnega, dokler se bobnanje ne nadaljuje s kriki, oboje pa obmolkne v strašeči tišini.

Tako kot bobnarje iz kolektivne zvočne stvaritve je v tej uprizoritvi neprimerno izdvojevati tudi igralke in igralce. Silva Čušin, Janez Škof, Tina Vrbnjak, Uroš Fürst, Nina Ivanišin, Grega Zorc, Maruša Majer in Iztok Drabik Jug oblikujejo perfektno izdelane, vendar (konceptualno) neizstopajoče kreacije.

Drugačna vloga je namenjena (prav tako dobremu) Timonu Šturbeju. Skoraj tudi že klišejske misli o "skrivnem življenju dreves", bivanju in sobivanju (pomoči namesto tekmovalnosti, mreženju namesto izoliranju ...) je dramatičarka položila v usta protagonistu, ki res misli in verjame, kar prebere v knjigi. Drevesa so njegovo življenje ali bistvo njegovega življenja, tako kot so življenja drugih njihovi otroci, partnerji in službe. Vseeno pa se zdi, da ostane ta dokumentarni del plakaten in ne more uprizoritveno zaživeti tako kot drugi deli besedila. Forma mirne monološke pripovedi je lahko sugestivna, tokratna vsebina pa najbrž (več) ne. Vendar to ne zamaje stabilne in močne celote. Ob tem je treba drami šteti v plus še, da v tem diskurzu o drevesu na dobesednem nivoju niti enkrat ne naletimo na "okoljsko krizo", "podnebne spremembe" in podobno - tega je trenutno v uprizoritvenih umetnostih dovolj drugje -, pa vendar opravita drama in uprizoritev tudi to funkcijo.

Drevo je seveda padlo. Kapital je neustavljiv in vedno bolj brutalen. Vseeno pa: če pomeni v Češnjevem vrtu zvok žag in sekir konec neke družine in neke ere, bo v Kako je padlo drevo kljub posekanemu drevesu nekaj morda preživelo. Skupaj z drevesom se je prelomilo tudi nekaj v ljudeh, ampak tokrat to morda ni slabo. Kako je padlo drevo je močna in ganljiva predstava s pravo kombinacijo zasebne in javne sfere, zasebne in skupne krize, a tudi zasebnega in javnega dobrega.