(GLEDALIŠKA KRITIKA) Od mita do gabarita

Jernej Lorenci je v zadnjih predstavah na slovenskih odrih v svoje standardno snovalno-pripovedovalsko formo že vnašal elemente dokumentarnega gledališča. Velike zgodbe so bile vse bolj razstavljene na (o)snovne prafaktorje in na verbatim podatke. V Škofjeloškem pasijonu na primer precejšen del predstave zavzema s sodobnimi anatomskimi dognanji podkrepljen "prikaz" o tem, kaj se dogaja s telesom, ki je pribito na križ. Vendar pa pri Lorenciju takšna rekonstrukcija ne služi dekonstrukciji oziroma demitizaciji, nasprotno, z razgradnjo idejo približa in oddalji hkrati, prizemlji in privzdigne v enem.

Pohorski bataljon je ena od slovenskih - redkih - velikih zgodb. Za marsikoga je sveta. V njej je nekaj elementov, ki so omogočili, da je ostala (relativno) čista. Temeljno nedolžnost in nepokvarljivost ji dajejo na eni strani njeni junaki, predvsem Alfonz Šarh (ki, kot slišimo tudi z odra, ni bil komunist) in njegovi trije mladoletni sinovi, Lojzek, Pepek in Vanček, na drugi strani pa seveda popolno uničenje celega bataljona. Razmerje med partizani in nemškimi oboroženimi silami je tako absurdno, da je pripeljalo do novih mistifikacij. Ameriški pesnik, esejist in publicist Christopher Merrill tako na primer v potopisu po Balkanu v devetdesetih letih 20. stoletja z naslovom Ostali bodo samo žeblji piše o tem, kako se ga je dotaknila zgodba o poslednji bitki Pohorskega bataljona, v kateri je 20.000 nemških vojakov zverinsko pobilo 69 partizanov. Kako je lahko njemu ali urednikom ušel tak lapsus? Zlahka. Mar ni vseeno, ali 69 prezeblih in slabo oboroženih amaterjev napade 2000 ali 20.000 profesionalno opremljenih vojakov? So imeli kaj več možnosti za preživetje, kot bi jih imeli, če bi bilo nemških sil še desetkrat več?

Po zadnjih dognanjih je bilo na strani okupatorja 1600 mož. Razmerje je bilo torej še vedno 23 proti 1. V predstavi gledalcem to dejstvo nazorno demonstrirajo dobesedno z vpoklicem gledalcev: povabijo jih na oder, da obkrožijo enega samega igralca, "Vančka". Drugi podatek, podatek o 80 milijonih žrtev druge svetovne vojne, poskušajo animirati, mu vdihniti (mrtvo) življenje z računico o številu žrtev na sekundo ali o tem, koliko tisoč let bi morali v tej dvorani igrati to predstavo, da bi jo videli vsi ubiti.

Preden se v drugem delu predstava skoncentrira na rekonstrukcijo kratkega življenja in poslednje bitke bataljona, v prvem delu prav tako s stvarnimi viri izriše širši okvir, nacistično nasilje na slovenskem Štajerskem. Ključni datumi in dogodki ob zasedbi Jugoslavije, razglasi poveljnika okupatorske oblasti na eni strani, na drugi pa poročila o žrtvah in poslednja pisma na smrt obsojenih. Stvarno postane nekajkrat prav objektno, svojo zgodbo pove piščalka z vgraviranim kljukastim križem, ki je domnevno diktirala usmrtitve, usmrtitve pa so prezentirane s podatki o tipih nabojev in o tem, kaj naredijo telesom. Igralci gledajo v knjigi fotografije trupel borcev in bork in gledalcem opisujejo lege teles in poškodbe. Drugi igralci to uprizorijo. Ali pa "Vanček" na horizontalno položeni smreki demonstrira možne načine, na katere bi bil lahko padel z drevesa, ko so ga kot zadnjega ustrelili Nemci.

Ob stvarnih podatkih je v uprizoritveni predlogi zelo malo umetniškega materiala na sebi. Če odštejemo nekaj uglasbljenih pesmi, predvsem prelepo Kajuhovo Še veš, ko si prinesla mi jasmin (ki jo borci pojejo ob simulaciji tabornega ognja na televizijskem ekranu), je "umetnostno besedilo" samo sijajen (če se za kaj takega sme uporabiti tak pridevnik) opis zimske bitke iz knjige Kaputt Curtia Malaparteja, ki dobi potem svojevrsten odmev s kockami ledu v prenosni hladilni torbi pri ponazarjanju zadnje bitke bataljona. Malo pa je tudi igranih in uprizoritveno bogatih prizorov. Predstavo zaznamuje minimalizem in premeščanje sredstev, izstopajoči se zdijo predvsem zvočni elementi.

Odločitev za takšno "rekonstrukcijo" zgodbe o Pohorskem bataljonu je legitimna z vseh zornih kotov. To zgodbo je treba govoriti, vedno znova. In treba jo je povedati tako, da bo čim bolj prišla do gledalcev, da bodo gledalci doumeli, videli, začutili, da je to temeljna in vedno znova ponavljajoča se zgodba o brutalnem nasilju nad človeškimi telesi, ki so jih mučili in maličili, da bi zatrli duha. Zdi se, da predstava temelji na predpostavki, da je treba povedati zgodbo o telesih, da bi iz fizičnega (znova) vzniknil duh. In na predpostavki, da jo je treba povedati nespektakularno, tiho, da bi v miru sporočeno prišlo do gledalcev.

Ali pride? Pretežno. Vendar niso vse tišine polne in vse redukcije pomenljive.

Pohorski bataljon je koprodukcija Mestnega gledališča ljubljanskega in Mestnega gledališča Ptuj. MGP nima igralskega ansambla, MGL ima velik in dober ansambel - in v tej predstavi se to lepo vidi. Pravzaprav je z vidika uprizoritvene ekonomije Pohorski bataljon negospodaren, ker ponuja premalo materiala za toliko dobrih igralk in igralcev. Največ "gradiva" in tudi najboljši "izkoristek" je imel Branko Jordan.

Zagotovo pa je posebej smiselno, da se bo ta korektna triurna učna ura o nacističnem nasilju na slovenskem Štajerskem uprizarjala na ljubljanskem odru, kjer bo premiera (šele) 8. januarja naslednje leto, točno na 81. obletnico poslednje bitke.