(GLEDALIŠKA KRITIKA) "Grlom u jagode" ali solo brez talona Nine Rajić Kranjac

Seveda obstaja slovenski prevod za naslovni srbski frazem. Ampak ko si je mala Nina Rajić Kranjac pozornost izbranca priborila tako, da ga je boksnila v obraz, potem pa - ker je to počela v babičinen kostumu in visokih petah - med begom padla in si razbila brado, ji babica pač ni rekla, da se problemov loteva čisto preveč "na vrat na nos".

To in druge (domnevno) avtobiografske prigode preigrava Nina Rajić Kranjac osebno v prvem delu Sola v interieru Nove pošte s podporno igralsko prijateljsko ekipo - Natašo Keser, Benjaminom Krnetićem in Markom Mandićem. (V gledališkem listu je kot sosnovalka in izvajalka navedena in fotografirana tudi Minca Lorenci, vendar je na premieri ni bilo.)

V prigodah umetnica s soigralci išče oziroma najde nastavke za gledališko osebnost NRK. Leitmotiv so umetničino nagnjenje h gledališkosti oziroma performativnosti (od kostumiranja do karaok, nikoli brez dramatičnosti) ter njen pogum in strah, brezkompromisnost in ranljivost. V vseh svojih highlightih nekoga rani in v vseh je ranjena sama. V vseh je na koncu sama. Naslovni solo tako ni samo narcisističen, četudi je gesta izpostavitve same sebe najbolj izstopajoča. Bombardiranje z uspehi "gledališkega wunderkinda", nagradami in ovirami, zaradi katerih kakšne nagrade (še) ni dobila, nas doleti na čistem začetku Sola.

Na podoben način se je v Lorencijevem Kralju Ubuju govorilo o igralski kraljevskosti Jerneja Šugmana, ampak bilo je vendarle drugače: bil je igralec v predstavi, ki je sicer bila kolektivna snovalna stvaritev, a je imela režiserja, bil je v zlatih srednjih letih in bil je moški. Ona bo letos stara trideset let, je režiserka in je ženska. V Solu je tako rekoč prekršila vse norme.

Prosto po umrlem srbskem režiserju Igorju Vuku Torbici NRK ni hotela ustvariti gledališča, ki bi postavljalo vprašanja o problemih, ampak je hotela gledališče, ki je samo problem. Gledališče, v katerem je problem sama NRK.

V drugem delu, v eksterieru, se gledališka samonanašalnost nadaljuje z drugimi sredstvi. NRK je že kdaj prej vse svoje nosila s seboj. V prvi vrsti je nosila svoje stalne sodelavce, zlasti Benjamina Krnetića in Natašo Keser. Tokrat je ob njih prinesla nekaj preteklih scenografskih kosov, ki utelešajo izpostavljeno gledališkost, na primer zlato zaveso iz predstave Svetovalec. Tudi to je sicer že kdaj naredila, le da ponovitev zdaj ni nema. Zaveso spremlja komentirana režiserkina ponovitev monologa Gašperja Tiča o dometu in smislu gledališča. Predvsem pa zavesa kraljuje na vrhu nadzidka na Novi pošti, ki je nastal prav in samo za potrebe Sola in se zdi, ker gre za pravo stavbno konstrukcijo in ne za postavitev na odru, najbolj opazna scenografska poteza v zadnjem obdobju. Izkoristek nikakor ni premo sorazmeren z dimenzijami, zato pa z generalno gesto uprizoritve.

Osrednje prizorišče interiernega dela predstave je pred to konstrukcijo in občinstvo postane njegov integralni del. Če bi bila to slovenska zabava, bi se ji reklo piknik, ampak to ni slovenska zabava. To je gozba z vsem, kar spada zraven, od muzičarjev do pečenih paprik, predvsem pa nenehnega nalaganja. Tu in tam čisto tematsko nemotivirano igro prekine nov krog gledališkega samonanašanja, potem pa znova zlahka zdrsne v prepir o tem, kdo je poskrbel za beštek ali kakšen je v resnici bil umrli gazda.

Jeziku otroštva NRK je dala sodobna slovenska stvarnost ideološki predznak. Govoriti velik del predstave srbsko bi lahko bila tudi politična gesta. (Ki v nacionalnih gledališčih v takšni obliki ne bi bila mogoča.) Ampak v Solu se zdi to predvsem izbira jezika spontanosti, improvizacije, gledališča kot igre, cirkusa, žura. Kot je v gledališkem listu napisal Tibor Hrs Pandur: "Teater je sofisticiran cirkus. In če je cirkus, naj bi deloval po načelu karnevala in nehierarhične ciganske skupnosti, v kateri je vsakomur dovoljeno - in za vsakogar zaželeno -, da je šampion (v čemer pač hoče biti šampion). Tako je teater torej (ali bi vsaj moral bit) formacija skupnosti, ki se zaveda sveta kot svojevrstne divje igre znotraj (in hkrati neodvisne od) družbenega teatra ekvivalence, ki se pretvarja, da lahko besede ali ljudi ali stvari podredi enoznačnim abstrakcijam blaga in banalnega videza projicirane iluzije moči."

Prav v tej cirkuški skupnosti uprizoritev energijsko in igralsko najbolj zaživi. Solo je ves čas timsko delo (vsaj vsi za enega, če že ne eden za vse), vseeno pa je treba izpostaviti igralski in pevski talent NRK in izjemno komičnost Marka Mandića v drugem delu.

Na koncu cirkusanti v naglici namečejo na kup ves svoj tovor, od scene do praznih steklenic, in karavana gre dalje. Nekaj desetletij pozneje se postarana Nina Rajič Kranjac v korektnem, polikanem svetu nostalgično zazira v ta čas.

V kontekstu predstav o gledališču in ustvarjalcih gledališča bi lahko bil Solo pomembna prelomnica - ker se je režiserka res izpostavila do meje našega nelagodja in je stavila vse. Za to, da je dosegla želeni učinek, je gesta morala biti (pre)velika. A problem te uprizoritve je, da ima za tako veliko gesto (in za 210 minut) vseeno premalo - relevantnega, pomenljivega - materiala. Solo tako najbrž ni bistveno prispeval k (avto)diskurzu o gledališču, je pa v najboljših trenutkih to eden močnejših prispevkov h karnevalskosti v sodobnem slovenskem gledališču. Za tak solo brez talona je režiserka seveda potrebovala neinstitucionalni, nevladni, nenacionalni gledališki prostor. Gotovo je dobro, da ga je dobila, gotovo je bil Solo potrebna točka na njeni poti. A za zdaj je predvsem potrdil (paradoksalno) dejstvo, da njene najboljše uprizoritve niso avtorski in neodvisni projekti.